Ko sem 6. julija 2001 na prvi paradi ponosa v Sloveniji prijel Vikija za roko, z drugo pa visoko v zrak dvignil kartonasti transparent z napisom "Hoč'va ohcet!", se mi še sanjalo ni, da sem stopil na brod dveh odisejad. Dveh desetletij vzponov in padcev, ki bodo močno zaznamovali moje življenje.
Ko sta 9. januarja 1989 ŠKUC Magnus in LL Zvezi socialistične mladine Slovenije poslala zahtevo po zakonodaji, ki naj omogoča "enakopravno obravnavo homoseksualcev in heteroseksualcev v zakonih o družinskih razmerjih", si najverjetneje v najbolj divjih sanjah niso predstavljali, da bo država za izpolnitev temeljnih pravic potrebovala 33 let, pet mesecev in sedem dni.
V vseh teh letih so se zamenjale vsaj tri generacije aktivistk in aktivistov, vloženih je bilo osem predlogov zakonov, štirje so bili sprejeti, trikrat smo šli na volišča nacionalnih zakonodajnih referendumov in izgubili. Šestkrat smo zmagali na ustavnem sodišču, enkrat na vrhovnem in vsaj enkrat na okrajnem. Poniževanj, psihičnega, verbalnega in fizičnega nasilja že dolgo ne štejem več. Sem pa prejšnji teden skušal prešteti osebe, ki v 33 letih niso izgubile upanja. Ki so nas podpirale. Nam stale ob strani. Med njimi so take, ki so prizadevanjem za enakopravnost istospolnih parov in družin posvetile večji del svojega aktivnega življenja. Marsikdo vesele novice ni dočakal. Po 200 imenih zaveznic in zaveznikov sem prenehal. Takega pregleda ni mogoče sestaviti, ne da bi koga izpustil. Izključevanje pa ni ravno moj šport.
Država je za izpolnitev temeljnih pravic potrebovala 33 let, pet mesecev in sedem dni.
Petek, 8. julij 2022, 13.50. Zame eden tistih trenutkov, za katere točno veš, kaj si delal, ko te je dosegla novica. Delal sem. Od doma. In je zazvonil telefon. Na drugi strani: "Mitja, ustavno sodišče je odločilo." Sistemske diskriminacije ni več. Odložil sem in pustil, da solze povedo svoje. Potem sem šel do Vikija, te dragocene kreature, ki je vedno ob meni, in sva jokala oba. Prvič, odkar sva pred 21 leti v rokah držala tisti čudoviti transparent, zares od sreče. Hvala.
Nekdo bi moral napisati monografijo. Nekdo bi moral posneti dokumentarni film, ki bi povzel neizmerljivo količino energije, prostovoljskega dela, truda, ustvarjalnosti, upora, vztrajnosti in upanja, ki smo jih, kot skupnost z zavezniki, vložili, da smo lastni državi dopovedali, da je treba ustavo spoštovati. Diskriminacija je prepovedana. Vsi smo pred zakonom enaki.
Ponosen sem na to trdoživo in trmasto LGBT-skupnost. Ker v vseh teh letih nikoli ni nehala verjeti. Tudi ko je bilo najtežje. Ki se je izobrazila, usposobila, opolnomočila, organizirala, stopila skupaj, se aktivirala, povezala s podpornicami in podporniki in trdo delala. Do zadnjega. Kakšna življenjska sila! Kakšna prekrasna življenjska sila! Postavili smo se za človeka, za njegovo dostojanstvo, njegovo edinstvenost. Za ljubezen. In tudi za bolj praktične reči, ki jih potrebujemo vsi pari in družine. Za življenje. Za človekove pravice. Za socialne in ekonomske pravice. Za družine. Vse družine. Za pravice vseh otrok, da odraščajo v okolju, ki je najboljše zanje, pa naj bo to v tradicionalni ali mavrični družini.
Zgodbe še ni konec. Jesen bo pestra. In v prihodnjem veku bo treba pozorno odbijati napade. Da se nam ne zgodi regresija. Kot v ZDA in na Madžarskem. A živeli bomo lažje. Lepše. In z našim znanjem pomagali še kakšni manjšini. Ker, saj veste, dokler nismo svobodni vsi, ni svoboden nihče.
Aja. In ohcet bo! Prečudovita! In konfeti. In penina za vse!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
