Ko so novembra leta 1974 (in nato še leto kasneje) slovenski oboževalci Ika in Tine Turner uživali na njunih koncertih v Hali Tivoli, se jim najverjetneje niti sanjalo ni, da je Tina živa le na odru. V zaodrju in med štirimi stenami je ob prisotnosti štirih otrok doživljala moževo psihično in fizično nasilje. O njem se je mnogo let kasneje razgovorila v intervjujih in v avtobiografiji Jaz, Tina (I, Tina). Režiser Brian Gibson je na tej osnovi leta 1993 posnel film Kaj ima ljubezen s tem? (What's Love Got to Do with It), ki je zgolj v Ameriki s predvajanjem v kinematografih prinesel 40 milijonov dolarjev, z izposojo pa še dodatnih dvajset. Turnerjeva je igralki Angeli Bassett, ki jo je upodobila v filmu, pomagala pri transformaciji v Tino Turner, pri filmu pa ni želela intenzivneje sodelovati in se tudi ni povsem strinjala s prikazanim. "Zakaj bi si želela ponovno videti, kako me Ike pretepa? To je stvar preteklosti in tja tudi spada," je pokomentirala za javnost.
Sredi ničesar do slave
Ko je scenaristka omenjenega muzikala obiskala Tinin rojstni kraj Nutbush, da bi bolj doživeto spisala scenarij, se je močno čudila, da je pristala "sredi ničesar". Ob tem se je spraševala, kako je lahko dekletce iz okolja, kjer so v njeni mladosti črnci še v suženjskih razmerah obirali bombaž, seglo do svetovne slave. Svojemu rojstnemu kraju Nutbush v ameriški državi Tennessee se je Tina kasneje poklonila z istoimensko avtorsko uspešnico; pripovedovala je, da revščine na kmetiji, kjer se je leta 1939 rodila kot Anna Mae Bullock, pravzaprav niso poznali. Je pa prav dobro poznala nenehne starševske prepire, dokler mama ni zapustila družine in se preselila v St. Louis. Anna Mae je bila takrat stara deset let, njena sestra je bila tri leta starejša.
Oče se je poročil z drugo žensko in se kasneje tudi on odselil. "Nisem mogla verjeti. Stara sem bila trinajst let in brez mame. In nato je odšel še oče," je pripovedovala v intervjujih.
Noge, vredne tri milijone dolarjev
Odrsko podobo so 1,60 metra visoki stasiti pevki z neukrotljivo frizuro, hrapavim glasom in doslednim energičnim nastopom pomagali izoblikovati najslavnejši modni oblikovalci Giorgio Armani, Gianni Versace, Bob Mackie, Azzedine Alaia, Dolce in Gabbana. V rebrastem bodiju z repom je bila seksi divja Sheena, kraljica džungle, ki je očarala z dolgimi vitkimi nogami, zavarovanimi za 3,2 milijona dolarjev. Nepozabna je bila v usnjeni rdeči mini obleki z volanom tunizijskega kreatorja Alaieva, s črno usnjeno obleko znamke Dolce in Gabbana je pri šestinpetdesetih predstavljala femme fatale za Bondovo naslovno skladbo GoldenEye.
Drugi mož ji je daroval ledvico
Ob 60-letnici svojega garaškega dela v glasbeni industriji je del svojega življenja predstavila v najnovejši avtobiografiji My Love Story. Obelodanila je skrivnosti o svojem zdravstvenem stanju: od možganske kapi preko motenj ravnotežja do transplantacije ledvice, ki ji jo je daroval njen 16 let mlajši mož Erwin Bach. Po travmatičnem zakonu z Ikom ni imela resnejše zveze, dokler ni leta 1985 spoznala Bacha, ki je bil takrat eden najbolj znanih nemških glasbenih producentov in direktor glasbene založbe EMI. Kot par poskušata živeti daleč od oči medijev na relaciji Švica, Francija, Anglija; z njim se je po dolgoletni zvezi v budističnem obredu poročila pri petinsedemdesetih letih.
Divja s podplutbami
Divji videz, ki ga je negovala vso kariero, ji je oblikoval Ike, ki je že kot otrok oboževal zgodbe o divjih afriških ženskah, kot je bila na primer Sheena. Tako je mala Anna, kot jo je klical, iz Sheene postala Tina, Ikova osebna divja ženska, leta 1962 se je z njo poročil v Tijuani v Mehiki. Dve leti pred poroko se jima je rodil sin Ronald, z njima pa sta živela še Ike mlajši in Michael, Ikova sinova iz prvega zakona, ki ju je Tina vzgajala kot lastna otroka.
Božanska, nora in šik
Mick Jagger, navdušen nad Tino, je izjavljal, da je "ona fantazija vsakega moškega, božanska, nora in šik", in si dovolil na koncertu z nje strgati krilo. Profesionalna Tina je v spodnjem perilu odpela do konca, kot da se nič ni zgodilo. Na zadnji, šestmesečni poslovilni turneji Tina! 50th Anniversary Tour je koncertirala v desetih državah na dveh kontinentih in se odela v rdečo svetlečo mini obleko z razporki. Takrat je bila stara sedemdeset let in vedela je, da se mora častno umakniti, preden ji bodo to veleli drugi.
"Pretepal je nisem sem nič huje kot drugi možje"
Kaj pa Ike, prvi Tinin mož? V intervjuju leta 1985 je za časopis Spin priznal, da je varal in pretepal Tino, ter se branil, da je ni pretepal nič huje, kot drugi možje pretepajo svoje žene. Leta 2007 so ga našli mrtvega na njegovem domu v Kaliforniji, predoziral se je s kokainom. Preko svoje tiskovne predstavnice je Tina ob njegovi smrti sporočila le, da nima komentarja; z njim ni govorila od ločitve.
Turnerjeva danes pripoveduje, da še vedno dobiva pisma svojih oboževalcev, ki se ji zahvaljujejo, da jim je s svojim vzgledom dala upanje in moč, da se kljub zlorabam lahko postavijo na noge in zaživijo novo življenje. Tina Turner žrtvam nasilja s svojim brezkompromisnim razkrivanjem zlorab v lastnem življenju sporoča, "da nič ne more biti hujše od situacije, v kateri so. Prav nič. Meja je le nebo."
Evropski odri odskočna deska
Ikove sanje o absolutnem hitu na belskih lestvicah se kar niso hotele uresničiti, dokler ni na sceno stopil mladi Phil Spector, uspešni glasbeni producent, ki je nizal uspešnice. Želel je posneti ploščo s Tino, a brez Ika, ki je v to ponudbo privolil pod pogojem, da je na plošči omenjeno tudi njegovo ime. Tedaj 26-letna Tina je s Spectorjevo pomočjo izdala skladbo River Deep Mountain High, ki naj bi postala uspešnica, a je bila "preveč črnska za popularne ameriške radie in preveč pop za črnske radijske postaje"; pristala je šele na 88. mestu ameriških glasbenih lestvic. Preboj se je dogodil na angleški sceni z uvrstitvijo skladbe na tretje mesto glasbenih lestvic. Prelom v prepoznavnosti je pomenilo povabilo Rolling Stonesov k sodelovanju na njihovi turneji, obenem sta z Ikom sklenila še številna glasbena prijateljstva na evropski glasbeni sceni. Tina trdi, da je bila Evropa njen odločilni preboj in je njen pravi dom.
Po vrnitvi v ZDA sta nadaljevala turnejo in honorarji za nastope so postajali vrtoglavi. Če sta za prvotne nastope dobivala petsto dolarjev, sta sedaj zaslužila po 20 tisoč dolarjev. Kot gosta so ju vabili na televizijske in radijske postaje, v svojih oddajah so ju gostili znani televizijski voditelji in prepoznavna sta postajala nekajmilijonskemu občinstvu. Ikov nadzor in nasilje pa sta postala stalnica.
Kovčki, polni denarja
Njuna velika uspešnica je leta 1968 postala skladba Proud Mary, ki se uvršča na četrto mesto Billboardove lestvice 100 najboljših, ima več kot milijon prodanih izvodov in osvojen grammy. V sedemdesetih sta bila tako popularna, da sta redno nastopala v Las Vegasu in včasih celo otvorila šov Elvisa Presleyja.
V Los Angeles, kjer sta živela v razkošni hiši v prestižnem okolišu Inglewood, sta se vračala s kovčki, polnimi denarja. Hišo so pred dvema letoma že drugič prodali, bojda še vedno z avtentično ureditvijo iz časa njunega bivanja v njej. Tina je trdo delala za glasbeni uspeh, skrbela za svoje dečke in se trudila ne razjeziti Ika. Ob vsem si je Ike omislil še gradnjo glasbenega studia Bolic Sounds, v katerega se je znal za nekaj dni zapreti, ne da bi zatisnil oči in si pri tem pomagal z drogami. Sanjal je o naslednji največji uspešnici, ki pa je na koncu ni spisal on, marveč Tina. Nutbush City je postala ena najuspešnejših skladb v glasbeni industriji in obenem njun zadnji skupni uspeh.
Tina je zaradi zakonskih razmer postajala vse bolj jezna in nezadovoljna. Temnopolti Američani so dobivali vedno več pravic, se osvobajali, ona je ostajala Ikova ujetnica. Sonny in Cher sta bila takrat eden izmed najbolj znanih glasbenih duetov in proslavljen zakonski par. Ko je Cher zapustila moža in nadaljevala solo kariero, je to opogumilo tudi Tino, da odide od Ika. Moč je iskala in našla v budizmu.
Ikov problem z drogami je postajal vse večji, nasilje temu primerno, prisotno je bilo še varanje. Tina je le čakala na priložnost, da odide; 2. julija 1976 sta se z avtom peljala na letališče v Los Angelesu, da poletita na svoj koncert v Dallasu. Ika je Tinina zavrnitev koščka čokolade tako razjezila, da jo je začel pretepati. Šestnajst let nakopičene jeze se je sprostilo in prvič je vrnila udarce; pretepala sta se vso pot do letališča, nato še na letalu. Ko je v hotelu Hilton v Dallasu Ike zaspal, si je Tina umila okrvavljen obraz, nadela temna očala in plašč ter odšla s 36 centi v žepu.
Prva dva meseca se je selila, da je Ike ne bi bil mogel najti, čistila je hiše znancev, da je lahko bivala pri njih. Iku je postalo jasno, da se ne bo vrnila, in je štiri sinove prepustil njej; življenje ji je skušal otežiti na vsakem koraku. Da bi se izognila dolgi sodni bitki za premoženje, je Iku pustila vse, kar sta ustvarila v skupnih šestnajstih letih, zahtevala je le svojo prihodnost. Ločitev je postala pravnomočna leta 1978. Tina je medtem začela peti z lastno glasbeno skupino, nastopala v hotelih in klubih v Kaliforniji, Nevadi, na Floridi, celo v Kanadi, podala se je tudi na krajšo evropsko turnejo.
Kraljica rokenrola
Prva Tinina plošča brez Ika je bila Rough (Grobo), na kateri se mešanica starega stila z nekaj sodobnimi prijemi ni najbolje tržno obnesla. Iskala je novo založbo in novega menedžerja, našla ga je v Rogerju Davisu, 27-letnem Avstralcu, ki je poznal mnoge ljudi v glasbenem svetu, hkrati je imel nove, sveže zamisli. Z uspehom je nastopala na turnejah po Južni Afriki, Avstraliji in Bližnjem vzhodu. Leta 1981 je zablestela z novo glasbeno skupino, z novimi skladbami, novo koreografijo in novo odrsko podobo. Postala je zvezda osemdesetih, mediji so to označili kot njeno veliko vrnitev. Rod Stewart jo je povabil k nastopu v TV-oddaji, v kateri sta z velikanskim uspehom zapela Hot Legs, Rolling Stonesom se je pridružila na treh nastopih v New Jerseyju, z Davidom Bowiejem sta zapela njegovo skladbo leta 1984, pa tudi Al Greenovo Lets Stay Together, ki se je najprej povzpela na angleških lestvicah, nato pa še na drugih po Evropi. Podpisala je pogodbo s slovito založbo Capital Records in osem let po tistem, ko je zapustila Ika, postala mednarodno prepoznavna zvezda. Izid plošče Private Dancer je podkrepila še z odmevnimi videi in za ploščo, prodano v dvajsetmilijonski nakladi, prejela štiri grammyje. Tina je dejala, da svojih skladb ne poje, marveč jih igra. Pri 44 letih so jo povabili k igranju v filmu Mad Max, nesluten uspeh je dosegla filmska skladba We Don't Need Another Hero.
V Los Angelesu je sodelovala pri snemanju skladbe We Are The World, s katero so zbrali milijone dolarjev za pomoč lačnim Etiopijcem. V Guinnessovo knjigo rekordov je zapisana dvakrat: kot pevka z nastopom pred največjo množico (na koncertu na stadionu Maracana v Riu de Janeiru je leta 1988 nastopila pred 184 tisoč obiskovalci) in zaradi največje prodaje koncertnih vstopnic v zgodovini. Njeno današnjo vrednost ocenjujejo na 200 milijonov dolarjev. Postala je kraljica rokenrola, revija Rolling Stone jo je uvrstila na lestvico nesmrtnih - največjih glasbenikov vseh časov, prejela je grammyja dvorane slavnih. Leta 2005 je bila sprejeta v Kennedyjev center časti in se s tem pridružila Arethi Franklin, Rayu Charlesu, Little Richardu in Chucku Berryju. David Bowie se je zanjo občudujoče izrazil, da je feniks, ki se je dvignil iz pepela; 26. novembra bo dopolnila 79 let.
