Silikon v joških, luknje v glavi

Rudanova v eni izmed svojih kolumn O lepoti moje starosti zapiše: In potem sem napisala knjigo. Zgodil se je čudež. Končno sem doživela absolutno srečo. Ej, stara, ukvarjaš se s tistim, kar te je od zmerom zanimalo, s pisanjem in z branjem. In za to si še plačana … Mislila sem, da sem starka pri petdesetih, danes, na pragu osemdesetih, uživam v življenju kot vdova na pogrebu osebnega nasilneža.

Obožujem to feministko intelektualko, čeprav jo imam na sumu, da v tekstih preklinja kot fijakerka, v realnem življenju pa vulgarizme prezira. Slavenka Drakulić, Vedrana Rudan in Dubravka Ugrešić so tri doajene sodobne hrvaške književnosti, prevajane in nagrajevane avtorice, eruditke in izjemne nastavljalke ogledala družbi, še najbolj matični, ki jih, kot je to seveda neštetokrat pričakovano in znano iz zgodovine, še najmanj na piedestal postavlja prav doma. Nobena slovenska kolumnistka, ki bi bila tako stilistično in jezikovno izbrušena v osiranju svojega naroda v imenu domovinske ljubezni, mi trenutno ne pade na pamet, a zna biti, da je to zato, ker ta tekst nastaja med hrvaško makijo.

Vse tri se v zadnjih delih brezkompromisno in natančno ukvarjajo tudi z lastnim minevanjem. S staranjem ženske, ki je v duši deklica, v možganih ji divja miselni cunami, po telesu pa je že starka. Če so osemdeseta nova petdeseta, kot zapiše Rudanova, potem se tega lahko samo veselim. Sem namreč na pragu petdesetih in definitivno teh let ne doživljam kot novih tridesetih. Enkrat sem zapisala, da v staranju ne vidim nič prav posebno navdušujočega, pa sem potem prejela kup besno zadržanih sporočil o tem, kako se sedaj ženska lahko posveča svojim hobijem, ima, ker otroci zapuščajo gnezdo, več časa za skupinske športe, druženje s prijateljicami, tudi mož je več toliko ne potrebuje; predvsem pa je lepota staranja v tem, da je sedaj bolj pomirjena s sabo in se več ne obremenjuje z drugimi. Eh, sama nimam otrok, zato o tem menda ne smem soditi, skupni športi me ne navdušujejo, ker nikoli nisem razvila črednega nagona, kar iskreno obžalujem, druženja s prijateljicami so bila stvar potrebe, ne kompromisa, moj mož je nekje na poti med mamo in mano osvojil osnove feminizma in od mene ni pričakoval materinske skrbi.

Na instagramu ne poziram s čiskejkom in na fejsu ne objavljam sebe v bikinkah, čeprav mi je malo prej en nudist rekel, da jih je škoda uničevati na teh ostrih skalah. Kar pa se notranjega miru tiče, k njemu težim od zavedanja lastne misli dalje in ga najbrž nikoli ne bom dosegla, zato je to brezupno pričakovanje; kot nekakšen budistični zen, za katerega poznaš navodila, a te neki vrag vedno tera vstran od tiste ultimativne puščavniške špilje.

V glavnem, moja stigma je, da zaradi starosti na trgu dela nisem več konkurenčna. Imam znanje, ker sem ga pač pridobivala dalj časa kot četrt stoletja mlajše kolegice, izkustveno se lotevam hitrega razpletanja zapletov, trdno in močno sem se omrežila, poznam trende, saj vendar znam brati v štirih jezikih, baje imam visoko razvito čustveno inteligenco, pa ravno dovolj drzna sem, da jezikam, kakor se mi zdi. A včasih kaj pozabim, nalašč spregledam, naredim počasneje. Izmenično me bolijo kolena in hrbet, tudi pri srcu me zadnje čase špika. Manj tolerantna sem do neumnosti in pomanjkanja empatije, redko kaj me navduši, še manj preseneti. Šefa priznavam samo, kadar od mene ve več in je poštenjak. Oblačim se, kot se počutim, pri frotir dokolenkah v šlapačah bruhnem v smeh. Rada se veliko in na glas zafrkavam, velike drame me navdušujejo samo še, če se zaključijo z malo smrtjo.

V glavnem, ugotavljam, da živim v družbi, ki slavi silikon v joških in luknje v glavi, bere nadnaslove in ne priznava mavričnih barv. Razčistiti pa moram, ali je družba stigmatizirala mene ali sem jaz stigmatizirala njo.