Artur Švarc
Spremljajte zgodbe, ki so pomembne. Izberite Večer kot svoj prednostni vir v Googlu.
NASTAVI ↗Možakar, ki je svojega konjička (kobilico) sam prestavil s ceste, ko se je mimo s kočijo peljal cesar, pozneje pa je na Dunaju posekal lipo in premagal turškega orjaka z imenom Brdavs, je, kot rečeno, prenašal sol.
"V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu takega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa že tistikrat ostro prepovedano."
Ja, Martin Krpan, z Vrha pri Sveti Trojici, teh je po celi Sloveniji kar nekaj, tudi občina v Slovenskih goricah, zato sem mislil, da je bil Krpan Štajerec. Šele pozneje v življenju je naneslo, da sem bil, krajše obdobje vezan na te notranjske kraje, spoznal, da so pravi kraji Martina Krpana vrhovi nad Pivškim poljem. Saj veste, tista široka kraška dolina, ki vodi od Postojne proti Kraškemu robu in po njej drvijo (in drvimo) na morje v Kvarner ali zahodno Istro. Pivka, nekdanji Šempeter na Krasu, je danes lepo urejen kraj na zahodnem robu tega širokega tipičnega kraškega polja, čez katero teče reka Pivka, ki potem skoči pod zemljo, se spet pojavi kot Unica in spet skrije, nakar pri Vrhniki postane – Ljubljanica in teče skozi prestolnico.
Vse te okoliške vasice sem pred dvema desetletjema zelo dobro poznal, nikoli pa nisem šel na Krpanov hrib, s cerkvico sv. Trojice, ki se ves čas poti od Postojne proti morju razločno vidi na golem vrhu levo od Pivke. Na lep majski sobotni dan sva se dva avtomanijaka odločila, da greva raziskovat kraje iz Krpanove legende in kot nalašč je bil avto za take terene mitsubishi outlander s posebnim črnim paketom, ki mu daje malce bolj odločen ton. Če bi bil Martin Krpan danes "prevoznik" v teh krajih, bi izbral nekaj takega in ne on, pač pa cesar bi bil tisti, ki bi se umikal s ceste. Z Juretom sva na poti iz Ljubljane naletela na tipično slovensko avtocestno folkloro že pri Vertu pri Vrhniki in navigacija nama je svetovala bližnjice. Poznam jih vse in še kako zraven, tako da pridem do Obale prej kot vi po avtocesti. Izhod z avtoceste pri Uncu tudi pripelje naravnost v Postojno ali pa tudi dlje, če veste za tistih nekaj več cest, ki niso vse asfaltirane.
Na takem izletu se pokaže prva zanimiva in uporabna plat outlanderja. Večino poti od Ljubljane do Notranjske lahko ob polni bateriji prevozimo praktično neslišno in brez porabe goriva. Ko pa se asfalt konča in se začnejo makadamske poti, se v delo vključijo oba elektromotorja in bencinski agregat. Prehodi med načini delovanja so skoraj neopazni, voznik pa ima občutek, kot da avto vedno ve, kateri vir energije je v tistem trenutku najbolj smiseln. Prav zato je outlander eden redkih priključnih hibridov, ki niso zgolj mestni kompromis, ampak so uporabni tudi na dolgih poteh in izletih. Z regeneracijo se potem kljub avtocesti, kopanju v notranjske klance in štirikolesni rabi na makadamih poraba ustali na zelo spodobnih 7,2 litra na 100 kilometrov.
Do Pivke je sicer slaba ura vožnje, a ravno na takih relacijah se pokaže, kako daleč so prišli sodobni SUV-ji. Outlander je velik skoraj pet metrov in zato ponuja občutek potovalnega avtomobila višjega razreda. Sedeži so udobni tudi po več urah vožnje, zvočna izolacija pa učinkovito zatre šum vetra in gum. Če odmislimo nekoliko višji položaj sedenja, je občutek bližje limuzini kot klasičnemu terencu.
Gruberjev mali tank
Temu misterioznemu odseku se reče Poček. To je tisti del Notranjske, kjer se občasno preganjajo tanki in helikopterji, čeprav tisto soboto tam ni bilo žive duše, še medvedom se ni dalo lomastiti okrog in so šli raje na pivo, le črna "Micka" je nenadoma z dolgočasnih avtocest prišla na svoje sanjske steze. Deset metrov širok utrjen peščen makadam brez žive duše. Malo je treba, da zbudiš otroka v sebi in se dim prahu vidi daleč naokoli kot konkreten gozdni požar. Namesto strašenja medvedov sva nemški turistki z enakimi obvoznimi idejami predvsem prebarvala rdečega mitsubishija ASX v novo čudovito prašno barvo. Ampak ja, štirikolesni pogon, dvignjeno podvozje in "gas do konca" - NATO arzenal - lahko se požrete od zavisti!
Na taki podlagi se outlander počuti povsem domače. Podvozje lepo pobira neravnine, štirikolesni pogon pa deluje tako neopazno, da voznik pogosto sploh ne opazi, kdaj je elektronika že prerazporedila navor med posameznimi kolesi. Tam, kjer bi z običajnim družinskim avtom začeli razmišljati o podrsanju podvozja ali iskanju boljše linije, outlander preprosto odpelje naprej. Ne le kot pravi terenec stare šole, ampak kot zelo samozavesten potovalni SUV. In seveda v oblaku prahu zadaj odmeva užitek v vožnji izven asfaltnih ravnic.
V vasici Petelinje pred Pivko sva z Juretom pobrala najino sošolko in zdravnico Jano, ki je skupaj s starejšim sinom postala tudi zelo temeljita vodnica, saj je prav na vsakem ovinku z roko kazala smer. Njena druga kariera bi lahko bila na primer sovoznica v WRC. Najprej smo se od nje zapeljali čez mesto in čez polje nad vasico Trnje, kjer stoji čudovita cerkev sv. Trojice. Pa ne še tista, ki smo jo iskali. Ena druga.
Tu lahko pustite avto in potem greste peš do ciljne točke. Mi smo jo z outlanderjem skozi notranjske gozdove mahnili naprej do razgledne točke kilometer stran in nekoliko višje, od koder se vidi celotna Pivka z okolico in neposredno spodaj z razlogom precej "pospravljeno" ravno polje – Petelinjsko jezero, presihajoč rezervoar vode, ki je v tem času suh, jeseni in zgodaj spomladi pa zna biti tu čudovito vodno okolje. Ne pozabite, kaj so vas v šoli učili o kraških pojavih, ti so tu živi učbenik. Od tod naprej je pravzaprav le še par minut gozdne ceste naokoli hriba, ki se imenuje – ne boste verjeli – Sveta Trojica. Zadnjih sto metrov se cesta strmo vzpne proti vrhu in iz makadama postane apnenčasto kamnita, kar pa je za "tankec", kot je outlander z 20-centimetrskim odmikom od tal – mala malica. Kamera prikazuje tudi podlago in cesto spredaj, tako da bi z 20-centimetrskim odmikom morali imeti že zares veliko smolo zadeti kak večji kamen.
Trojica s Krpanom ali brez
Na vrhu nas je pričakala – če se še malo ponavljam – cerkev svete Trojice. Tista ta prava. Ki jo omenja Krpan. Pred leti je bila iz ruševin izjemno lepo obnovljena. Kljub sončnemu dnevu je čez vrh vlekla burja in na trenutke je zeblo do kosti. Nekaj metrov višje od cerkve je vrh (ah!) Sveta Trojica, razgled pa tak, da vzame dih. Od Snežnika na levi tja dol do Kvarnerja, kjer brez težav vidimo Učko pa potem naprej čez Kras do Nanosa na desni, izza katerega sramežljivo kukajo soške planine, še bolj desno pa so povsem razkriti Julijci in mogočni Triglav. Nad Postojno je v zraku nekaj jadralnih letal, kar se pač spodobi za tak dan, pa tudi izletniki nismo edini. Za robom se vidi Vrh strica Krpana in pod njim omenjeni poligon Poček. Če bi šli s Svete Trojice nazaj na drugo stran, pa pridemo na Cerkniško polje.Martina Krpana nismo srečali, danes tovrstni posli potekajo drugače, ampak ni ga vraga, nekaj te pogumne duše pa ima ta outlander. Ta črna izdaja Black Edition daje poseben dodaten pečat individualnosti in vizualnemu vtisu japonskega srednjega SUV. Osnova je priključni hibrid (PHEV) s pogonskim sklopom Twin-Motor in štirikolesnim pogonom. 2,4-litrski bencinski motor ima za družbo še dva elektromotorja, enega na vsaki osi, sistemska moč sodobne "Krpanove kobilice" pa je 225 kW (306 KM). Elektronika skrbi za optimalni prenos na kolesa, s čimer se vozniku (sam sem vajen še ročnih preklopov pogona pri pajeru izpred 35 let, vožnje nazaj nekaj metrov in reduktorjev) ni treba ukvarjati. Super-All Wheel Control, kot se sistem imenuje, se ukvarja z vsakim kolesom posebej, tako da bi avto zelo težko zdrsnil, pa naj bo na asfaltu, pesku ali pri plezanju po apnenčastih kamnih.
Udobna kabina ima odlično izolacijo, vsa sodobna elektronika pa naredi voznikovo okolje enostavno. In kot rečeno, tisto "črno", kar bi nedvomno uporabil tudi Krpan, je sijoča črna na sprednjem delu brez kroma, s črnimi znaki in oznakami, črne pa so tudi okenske obrobe in okvirji luči. Da ne bo premalo črne, so črna tudi 20-palčna platišča in črni so usnjeni sedeži v notranjosti. In mimogrede, preostala karoserija ni nujno črna, pač pa je lahko tudi bela, siva ali rdeča s črno streho. S popusti bo tak črni stroj vzel 50 tisočakov.
Sol? Kakšna sol? Za v juho?
Čas je, da vam povemo resnico. V času Martina Krpana je bila sol vse kaj drugega kot prepovedana, sestavni del vsake kuhinje, sploh pa, zakaj bi Levstikov junak tihotapil sol z Obale, če ste jo v tistih časih lahko že legalno kupili pri prodajalcih? Razlog je v tem, ker smo (ali so nam) površno prebrali uvod knjige. Ali ste prebrali tudi uvodni del te naše zgodbe? Besedo za besedo? Kaj je že prenašal Krpan? Sol. Ja, ampak ne navadne, pač pa – angleško sol. To pa ni sol, ki bi jo kar tako brez posledic dali v lonec, ne samo za želodec, mar ne? Angleška sol ali z drugim imenom navadni soliter sliši še na eno ime, kemično – kalijev nitrat, ki pa prečiščen tvori – no, saj bo šlo … malce kemije iz osnovne šole … tisto reč, ki eksplodira v dimu in ji rečemo – smodnik. Martin Krpan je bil ne samo prvi slovenski tihotapec, pač pa tudi tihotapec "orožja". Tako! Zdaj veste. Ko vam bodo naslednjič omenjali Krpana in sol, jih le razsvetlite in popravite zablodo.
Še ena lokacija našega izleta je bila v načrtu – grad Kalec (Kalc) v bližini Knežaka. Od njega je danes ostal le še stolp, na začetku pa je bil grad, ki ga je opisal tudi Valvasor, v lasti rodbine Stemberg, pozneje pa je še večkrat zamenjal lastnike. Konec 18. stoletja ga je kupil Matej Vilhar, prednik slovenskega skladatelja, pesnika in domoljuba Miroslava Vilharja (1818-1871). Ta je na gradu 9. maja 1869 organiziral tabor za Zedinjeno Slovenijo za Kras in Notranjsko. V letih med 1858 in 1961 je tu živel prav Fran Levstik, ko je poučeval Vilharjeve otroke. Grad je po prvi svetovni vojni propadel. Do tja z glavne ceste vodi lep kostanjev drevored, okoli pa rastejo mogočne lipe, tu pa smo se ustavili prav v času najbolj zelenih barv, in kot je "jela viti" roke zdravnica Jana, orgij klopov. So še spali. Takoj pod gradom je že na asfaltirani cesti mostiček z majhnim travnikom pod njim. Bil bi tak kot tisoče drugih, če ne bi bil to izvir reke Pivke. V tem obdobju se ne vidi niti potoček, če pa pridete v bolj "rjavih" mesecih, zna biti na mestu izvira kar manjši vodomet ali gejzir. Apnenčasta tla so čudo narave, verjemite. Vrtače, uvale, kraška polja, ponikovalnice, se še spomnite? Mogoče tega danes dece v šoli sploh ne učijo več. Nekaj metrov od tod je še ena slovenska, tokrat avtomobilska znamenitost – kdo drug kot Milan Bunič, kralj slovenskih gorskih hitrostnih dirk s svojo lancio delto. Ni ju bilo na spregled. Jure je potem predlagal pokušnjo kulinarične znamenitosti – sladoleda Toniš eko kmetije Penko, sladoledarna stoji ob glavni cesti od Knežaka nazaj proti Pivki in je ne boste zgrešili – vrsta je vidna od daleč.
Če je moral Martin Krpan nekoč sam paziti na cesarjevo kočijo, konje in vse nevarnosti na cesti, ima današnji voznik precej več pomoči. Outlander budno spremlja dogajanje okoli vozila z vrsto elektronskih pomočnikov, ki opozarjajo na vozila v mrtvem kotu, pešce, promet za vozilom in nenadne ovire pred avtomobilom. Tehnologija seveda ne more nadomestiti pozornega voznika, lahko pa mu precej olajša delo, tudi z aktivnim tempomatom in delno avtonomno vožnjo. Legendarni slovenski lik pa se ob pogledu na večstoletni napredek transporta zlahka odloči, da svojo kobilico pošlje na pašnike Pivškega polja, sam pa si po mobilnem telefonu nabije težkokategorno glasbo skozi Yamahino ozvočenje, se udobno zlekne na sedež in iz Trsta proti Notranjski in naprej na Kranjsko odpelje - pustite domišljiji ali običajni praktičnosti prosto pot.
