V ragbiju pokajo kosti in koža, kri šprica, do konca tekme vzdržijo le najbolj hrabri in vzdržljivi; menjave v drugem polčasu si zato sledijo ena za drugo. "Na nož" je šlo zlasti v četrtfinalnem obračunu svetovnega prvenstva med Walesom in Francijo (20:19). Ves čas je bilo videti kot snemanje sekvenc bitke pri Waterlooju - Napoleon je padel, Wales, četudi ves v krvi, je zajela nepojmljiva evforija. Teden dni počitka do polfinala so jim namenili za celjenje ran, ampak ragbisti ne omagajo kar tako - če ne gre drugače, odigrajo poviti od glave do pet. To so pravi dedci, kakšen (ameriški) nogomet neki!
Ko sem po gladiatorskem ragbiju v nedeljo popoldne preklopil na nogometno tekmo slovenskega prvenstva v Sežani, sem se vprašal, čemu je to - sploh z mariborske strani - podobno: brez volje, brez motiva, brez kančka agresije, igra brez repa in glave. Resda je že potekla Zahovičeva finančna injekcija (500 tisočakov za pet zaporednih zmag), ampak to ne more biti razlog za predajo z zgolj enim izstreljenim nabojem. Škoda, da si namesto brezplodnega timbildinga pred tekmo na Krasu vijoličasti niso ogledali ene poštene ragbi tekme, ker potem bi se morda naučili, kako odigrati na polno, na vse ali nič, magari v zakotnem primorskem mestecu.
A tudi če ragbija - Slovencem je resda tuja športna panoga v rangu kriketa in bejzbola - nikoli ne boste vzljubili, si morate ogledati z oskarjem ovenčani film Nepremagljiv (Invictus). O podvigu Springboksov, ragbistov Južne Afrike, ki so leta 1995 osvojili naslov svetovnih prvakov, kar še vedno velja za enega največjih športnih podvigov. Pretežno belopolto reprezentanco (apartheid je pač temeljito opravil svoje) je navdihnil Nelson Mandela, predsednik, ki nikoli, niti po 27 letih ječe, ni izgubil upanja.
Morda pa tudi kakšna mariborska ekipa potrebuje nov navdih, veter v jadra, bi rekli Primorci.
