Ampak sta vidva res prepričana, da bosta šla, naju Primož naju iznenada vpraša. Na tleh ležita na pol odprta kovčka, oblačil še nisem uspel stlačiti vanju. Zraven se naslanjata torbi z velikima fotoaparatoma in vrsto objektivov. Martin, ki se je doslej igračkal s kitaro, se prestavi na klavir in začne gladiti bele tipke, kot da ne bi slišal vprašanja. "Se vama zdi vredno?" nadaljuje Primož. "Kaj pa skrbi, ki ju bosta povzročila staršem? Se vidva sploh zavedata, kako nevarno je to, kar bosta počela? Recimo, kaj če vaju bodo zaprli ali pa ubili? Ne čutita ob tem nikakršnega obžalovanja? Ali pa vsaj odgovornosti do bližnjih?" Zdaj pogleduje od enega do drugega in tehta, ali so besede prodrle do naju. "Nočem vaju strašiti, ampak počutil bi se krivega, če bi zdaj ostal tiho. Kakšna je sploh kazen, če v Iranu brez dovoljenja snemaš film?"
"Na internetu piše od tri do pet let zaporne kazni," rečem in obema namenim pogled. "Ter 60 udarcev z bičem." Ob tej informaciji se obešenjaško zarežimo.
"In vidva bosta kljub temu šla snemat dokumentarec," reče Primož. "Jaz ne razumem, zakaj vidita potrebo po tem, da bi se tako izpostavila … In ravno zdaj, v tej napetosti, ki jo imajo z Izraelom."
"Meni se zdi kot idealna priložnost," odgovori Martin, "da posnameva zgodbo, ki bo nekaj štela. O ljudeh, ki imajo nekaj povedati, pa jim vlada to preprečuje. V Sloveniji je lahko vsak glasen, tam pa besede sekajo glave. Nekaj dobrega bova naredila, če bova tem ljudem dala glas."
"Kaj pa vem," odkimava Primož, "zakaj ravno vidva? Zakaj ravno zdaj?"
"Ignorirajta vprašanja o politiki"
Ne da bi si odgovorila, naslednjega dne stopiva na letalo za Teheran, obložena s snemalno opremo in ostalo prtljago. Ko zapustiva klimatizirano letališče, nama vroč zrak požgečka prsi, že navajene jesenskega vremena v Sloveniji. Tam pred vhodom naju pričaka Fazeh, ležerno se naslanja na starega golfa in reče: "Glej ju, glej. Pa sta prišla." Prtljago zmečeva v prtljažnik - in ko Fazeh sede za volan, si čez glavo povezne ruto. "A za vožnjo potrebuješ hidžab?" se pošalim, ona pa zmaje z glavo. "Ja. Dolga zgodba, vse vama bom pojasnila. Zdaj se najprej razglejta naokoli. Dobrodošla!" Z roko zamahne proti stolpnicam, ki se pnejo v daljavi. Potem na starem radiu obrne gumb, da se iz zvočnikov razleže ljudski blues slovitega Mohsen Namjooja, pri tem pa začne glasno hreščati pri mojih nogah.
Oba z Martinom gledava skozi okno - sončni žarki se dvigujejo iznad vedno večjih kupol mošej. V zraku vihrajo ogromne iranske zastave in promet vse bolj zgoščajo brezbrižni motoristi brez čelad, s cigareti v ustih in telefoni v roki. Kmalu obtičimo v prometni konici in se do avtomobila primaje ostareli ulični glasbenik, ki tolče po dafu (perzijski instrument, ki spominja na boben). "Ignorirajta ga," reče Fazeh, še preden gospod potrka po oknu: "O, salám! Rusija, Amerika?" Nato navrže še nekaj besed, ki jih ne uspem razbrati, potem pa po oknu potrka s pločevinko, zasliši se rožljanje kovancev. Fazeh mu nekaj zabrusi, zaradi česar prišlek odide. "Ignorirajta vprašanja o politiki." Prav, z Martinom odgovoriva v eno.
Fazeh zavije v stransko uličico in bočno postavi med dva avtomobila, sicer najprej skoraj trči v enega, potem pa se nevarno približuje drugemu, da se z Martinom pomenljivo spogledava. Ko stopim ven, pomislim, da mi je s svojo vožnjo pojasnila vse te praske in udrtine na starem golfu. Opazim tudi, da ji luči svetijo zeleno - tudi med vožnjo sem zaznal vozila z vsemogočimi žarometi, od modrih do oranžnih in rdečih. Pogledam Martina, da bi mi morebiti ponudil kakšno razlago, a samo skomigne in iz prtljažnika potegne kovčke, Fazeh pa naju popelje v notranjost starega stanovanjskega bloka. Tam nas pričaka soba z nenavadno visokim stropom, na kavču se ležerno naslanjajo telesa, ki ob najinem prihodu planejo kvišku.
Fazeh nama predstavi svoje prijatelje, nato pokaže prazen kot. "Ob večerih bosta spala tukaj. Čez dan se odvijajo aktivnosti." Pogleda kolegico, ki nama navdušeno kaže zobe. "Nasrin, kdaj pride gledališka skupina?"
"Ne vem še. Ampak ne bo problema," reče Nasrin, "predstava bo ob osmih."
"A danes bo že predstava?" vpraša Martin. "A prav tukaj v tem prostoru? To je torej ta umetniški kompleks? Izgleda kot navadno stanovanje."
"Tako je," pokima Fazeh, "tako tudi mora izgledati. Drugače bi bilo vse skupaj preveč sumljivo."
Podtalni umetniški kompleksi
Posedejo naju na kavč in nadrobno razložijo pravila igre. Ker iranska vlada umetnost, ki ni v skladu z islamskimi vrednotami, neutrudno preganja in prepoveduje, se številni iranski umetniki zatekajo v avtonomne prostore, kjer svoje aktivnosti izvajajo skriti pred radarjem države. Tako so se razvili podtalni umetniški kompleksi, v katerih se skrivaj uprizarjajo gledališke in plesne predstave, literarna branja in pogovorni večeri. Na prvi pogled gre za običajne stanovanjske prostore, ki jih ljubitelji umetnosti včasih odstopajo po dobri volji, po večini pa - zaradi ogromnega tveganja, ki jim ga to prinese - v zameno za denar. Umetniški kompleksi so namreč pogosta tarča policijskih racij, in čeprav je gledalstvu praviloma dopuščeno, da se razbeži, čaka organizatorje aretacija, ki jim bo odslej nakopala dodatno pozornost policije. Ta pozornost jim bo otežila nadaljnje poskuse, da bi se udejstvovali v prepovedanih umetniških aktivnostih. Previdni organizatorji torej dobro premislijo, koga naj sploh povabijo na umetniški dogodek, gre v glavnem za zaprte skupine gostov, ki jim ustvarjalci zaupajo.
Z Martinom sva si očitno prislužila to zaupanje in bova odslej en mesec živela v prav takšnem stanovanju, ki dnevno služi kot umetniški kompleks - dogajanje si želiva tudi posneti in združiti v temu namenjenem dokumentarnemu filmu. "Torej," povzamem, "kako nevarno je pravzaprav vse skupaj?"
"Brez skrbi," odločno reče Fazeh, "to počnemo že tri leta. Poskrbeli bomo za vaju. Če bosta vse storila tako, kot bomo rekli, mislim, da ne bo težav." Z Martinom se spogledava, a ne rečeva ničesar. "Danes nas čaka res ganljiva plesna predstava o umiranju v Gazi, tega ne smeta zamuditi," nadaljuje Fazeh: "Pred tem pa še gremo na koncert." ...
Torej sva res v Iranu
"Gremo noter?" vpraša Nasrin, ko že nekaj časa stojimo pred restavracijo Mohsen café in spremljamo rumeno reko taksijev, ki se preriva skozi popoldansko gnečo večpasovnice. Iz notranjosti restavracije se prikaže visokorasli študent in odklene verigo, ki zvija ograjo, za nami pa jo spet zaklene. "A prav tako zaprti so ti dogodki?" vpraša Martin, napol z navdušenjem, napol z dvomom. Po ozkih stopnicah se spustimo v kletne prostore, kjer slišimo uglaševanje instrumentov in prerekanje v hrskavi, zavijajoči se perzijščini mladih, oblečenih po hipsterski modi. "Zelo zaprti," nama odgovori Fazeh, kot da je potrebovala nekaj časa, da se izpne iz lastnih premišljevanj: "Drugače ni mogoče vedeti, kdaj se bo v občinstvu znašel moralni policaj. Lažje je, da za dogodek nihče ne ve, in pridemo zgolj povabljeni."
Sedemo za mizo v kotu in mladeniču, ki se dobrovoljno primaje z odra, naročimo pet skodelic črnega čaja. "Bodo igrale tudi ženske?" vprašam. "Kje pa," prhne Fazeh, "poznam lastnika in mislim, da za zdaj še nima samomorilskih nagnjenj." Zmajam z glavo. "Ampak v čem je potem sploh problem, ko pa bodo igrali zgolj moški? Zakaj se morajo zateči v tole klet?" Ker se tukaj počutijo svobodne, reče Fazeh: "Če se jim zahoče, lahko igrajo tudi jazz in rock. Zunaj pa bi policaji dogodek prekinili in težili, zakaj igrajo to glasbo, in ne perzijsko, ki je prav tako lepa. Saj je res lepa, ampak za princip se gre."
Omizja okrog nas se začnejo polniti, nakar fant v pleteni kapi s cofom pograbi mikrofon in se lepo zahvali vsem, ki so se odzvali povabilu na dogodek. Kolega za njim navija setar (tradicionalno perzijsko brenkalo), drugi potrpežljivo tapka po dafu (opno v lesenem okvirju), tretji pa se je celo opogumil in na oder stopil z nejem (lesenim pihalom, ki je znano po tem, kako težko je iz njega izvabiti zvok). Ko drug za drugim odigrajo nekaj perzijskih in nekaj zahodnjaških pesmi, spijemo čaj in nas Nasrin nažene ven in do našega umetniškega kompleksa nekaj ulic naprej, kjer nas čaka tista plesna predstava o dogajanju v Gazi. Gledalci se stisnemo ob stene zatohle dnevne sobe in opazujemo, kako plesalke druga za drugo padajo okoli kavča. Medtem režiser v mikrofon šepeta besedilo, ki ga ne razumem, ampak vsake toliko ujamem besedi "Gaza" in "vlakifjs", kar se menda prevede v besedo "smrt".
Po koncu predstave režiser pristopi k nama s kolegom. "Dobra prijatelja, kako se vama je zdelo?" vpraša. "Ne govoriva vašega jezika," prizna Martin, "nisva kaj dosti razumela, sva pa razumela čustva v vaši predstavi." Režiser zadovoljno pokima. "Časi so dobri, naša umetnost cveti in mi je žal, da jo vidijo le redki." Ravno zato sva v Iranu, mu odgovorim: "V Sloveniji se počutim, kot da nimamo ustvarjalci ničesar povedati. Nas ne lovijo po kleteh, nas preprosto ignorirajo. Tega občutka, kako je, ko v delo vložiš ure in dneve in tedne svojega napora, potem pa ljudem preprosto ni mar, najbrž ne boste poznali. Tako kot mi ne, kako je to, če ti za vrat diha moralna policija."
Režiser se mi nasmehne, kot da točno ve, o čem govorim. Do nas pristopijo tudi ostali nastopajoči, za katere sem že prej opazil, da jih je vzdramila prisotnost dveh zahodnjakov v prostoru. Izmenjamo si nekaj imen in navdušeno nama razlagajo o Kafki, Dostojevskem, Schopenhauerju in Foucaultu, kot da bi se ponašali s tem, da so se prebili do teh biserov zahoda, nato pa se morajo drug za drugim odpraviti iz stanovanja, ker jih začne Nasrin poditi kot kure pred mrakom. Ko ostanemo zgolj še Nasrin, Fazeh in midva z Martinom, nama po tleh odvijeta odejo in vprašata: "Bo v redu tako?" Na to prikimava in se zlaževa, da sva vajena spati na tleh. Tudi pogledu na velikanske ščurke, ki vsake toliko priplazijo po tleh, se skušava izogniti. "No, lepo spita," reče Fazeh, preden nama ugasne luč in gre po stopnicah iz stanovanja. Z Martinom se spogledava: "To je to, torej sva res v Iranu."
