Zoran Mijatović
Imamo zlate judoistke, imamo Dejana Zavca, a po številu naslovov svetovnega prvaka je nesporno najboljši slovenski borec še vedno Tomaž Barada. Šestkratni svetovni prvak in trikratni evropski v tekvondoju ter petkratni svetovni prvak v kikboksu se je po karieri posvetil vodenju svojega športnega centra, hkrati pa uspešno zaplul v športnofunkcionarske vode. Trenutno je predsednik tako Športne zveze Maribor kot Taekwon-do zveze Slovenije, obenem je podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, pa še član odbora Mednarodne tekvodo zveze ITF. Boljšega sogovornika na temo, kako bo epidemija koronavirusa udarila tako po mariborskem športu kot na sploh po borilnih veščinah, ni mogoče dobiti.
OKS se je postavil na okope
Vsi ti prazni centri in dvorane po Mariboru, Sloveniji in na sploh v svetu najbrž postajajo velik finančni problem zaradi fiksnih stroškov vzdrževanja.
Glede tega sem se velikokrat pogovarjal z županom oziroma podžupanom. Opozarjal sem, da klubi potrebujejo pomoč, a nekako nisva našla skupnega jezika. Njegovo razmišljanje je, da zdaj ni tekmovanj, ni treningov in da ni kaj za financirati. Mislim, da v društvih nastajajo stroški in da nastajajo velike težave. Zavzemam se, da bi se društvom nakazalo 30-odstotni delež lanskega proračuna, ker bo izpad dohodkov iz naslova članarin in sponzorjev velik. Kar nekaj društev ima tudi svoje objekte, kar ni poceni.
Ne predajamo se
Je v Sloveniji sicer dobro poskrbljeno za borilne veščine? Zdi se, da so na splošno manj izpostavljene, morda celo manj popularne in razširjene kot v času nekdanje Jugoslavije?
V nekdanji Jugoslaviji smo Slovenci bili Janezi za smučanje, preostala država pa se je ukvarjala z nogometom, košarko in borilnimi veščinami. Od osamosvojitve smo tudi Slovenci prevzeli veliko uspehov v borilnih športih. Sodeč po rezultatih z olimpijskih iger prednjačijo judoisti. Seveda so nogomet, košarka, rokomet in smučarija ves čas v ospredju, a 'borilci' smo vajeni boja. Ne predamo se. Upam, da nam bo kmalu namenjeno to, kar nam pripada. Če pogledamo, kakšne rezultate dosegamo v borilnih veščinah, nismo ravno palčki.
"Zvezdništva nisem iskal, nagrade in priznanja so mi bili dovolj"
Bi se Zavec moral "ponemčiti"?
Podobno kot Barada je tudi njegov prijatelj, sparing-partner in varovanec Dejan Zavec po karieri odprl svoj športni center, a manj uspešno. Čeprav je bil v določenem trenutku kariere v svoji kategoriji tretji boksar sveta, za Floydom Mayweatherjem in Mannyjem Pacquiaom, pa je danes daleč od tega, da bi prešteval milijone, kot to počneta onadva. "Dejan je imel težavo, ker se ni želel 'ponemčiti'. On je po vsakem tekmovanju odbrzel v domovino. Ni želel porabljati časa za promocije, pokrovitelje, za vse to, kar danes sodi k športu. Kot svetovni prvak že v času kariere v Nemčiji ni požel vsega tega, kar bi lahko. Malce si je tudi sam kriv. Nekako ni želel sprejeti vseh pravil, ki so mu jih delodajalci v Nemčiji nalagali," razloge najde Barada: "Dejan je predober fant, poštenjak. Morda tudi zato včasih ne razume, kako današnji svet športa deluje. A če bi bil drugačen, ne bi bil Dejan Zavec!"
Judo pa je res edinstven
A je prav zato judo, ki ima enotna pravila, v popularnosti prevladal nad tekvondojem, karatejem in drugimi borilnimi veščinami, ki se delijo na različne podzvrsti in si s tem na neki način pljuvajo v lastno skledo?
Tu je judu treba priznati, da se v primerjavi z drugimi borilnimi veščinami nikdar ni delil na tri ali štiri različice. Judo se vedno drži ene usmeritve. Rokoborba se deli na dva sloga, vse drugo pa je zelo razcepljeno. Karate, ki bo v Tokiu v olimpijskem programu, na naslednjih igrah pa spet več ne, je razcepljen na številne verzije. To je zame zelo žalostno, ker so razlike med posameznimi verzijami res minimalne. Še boks ima ogromne težave z vsemi temi različnimi profesionalnimi verzijami WBO, WBA, WBC, IBF … Judo pa je res edinstven - ena disciplina, eno tekmovanje.
Vaši učenci, naraščajniki, ki takrat še niti rojeni niso bili, se zavedajo, da ste več kot desetletje krojili svetovni vrh v svojem športu?
Mislim, da se. Danes se da vse te posnetke pogledati na youtubu. Ob tem na vseh celinah, kamor pridemo na tekmovanja, sploh v Aziji in Južni Ameriki, opazijo, kako me ljudje častijo in kako visoko je zapisano moje ime.
Kolikšna zvezda pa ste bili v 90-ih v Sloveniji?
Zvezdništva nikoli nisem iskal. Nisem visoko letal in potreboval nekakšne slave. Nagrade in priznanja so mi bila več kot dovolj. Moram pa priznati, da so me v tujini vedno bolj cenili kot v lastni državi. O tem veliko pove že to, da sem še do lani vodil med 15 in 20 seminarjev po celem svetu, številni so bili v hipu razprodani.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
