Pogosto se vprašam, kako bi se izteklo, če bi restavracije na svoje vinske karte dodale kozarec mladosti. Bi ta vzbudil začudenje in radovedne oči? Kar predstavljam si filigransko asimetrično koketo v eni izmed restavracij, kako se v svoji vizualni brezhibnosti z očmi sprehaja med vrsticami vinske karte ter med obzirnimi magnetnimi polji drugih gostov in na koncu le uperi koničast roževinast kazalec jesenskih barv v to čudno reč.
"To bom! Kozarec mladosti!"
Sommelier se nasmehne in odvrne: "Twenty forty chardonnay, slow age chardonnay ali botoks chardonnay?"
Chardonnay
Četudi Američani prepoznajo dobro vino, je njihov stereotipni okus naravnan na dve poglavitni sorti: cabernet sauvignon in chardonnay. Predvsem za chardonnay lahko rečemo, da je večen. Bodisi mlad, zorjen, ekstremno star, a hudičevo živ, peneč, komaj rojen in še bi lahko našteval. Kot hudič in angel v neštetih oblačilih.
Že je dišalo po slavni vertikali iz leta 1976, ki je v orbito izstrelila rdeče-beli novi svet, predvsem Napo Valley in njeno paradno klet Chateau Montelena, ki je enostavno potolkla Francoze in, kar je najbolj ironično, slednje so nevede ocenili kar sami. Ironija svetovnih razsežnosti je bila predstavljena tudi na filmskem platnu, kar je sprožilo pravo chardonnaymanijo po celem svetu. Tisti chardonnay je nastal izpod rok velikega Mika Grgicha, prav tistega, ki je z nekaj dolarji v žepu emigriral iz rajnke Juge in spisal zgodbo o uspehu.
"Ne zmorejo le Francozi!" je vršalo med kreatorji po celotni zemeljski obli.
Chardonnay danes velja za belega superzvezdnika, ki uspeva po domala vsem svetu. Če smo pred dvajsetimi leti ali več govorili, da so najbolj severni tržni vinogradi na jugu Anglije, smo danes več kot prepričani, da se je meja premaknila že na jug Švedske. Misli narave so zelo elastične, kar nas skozi čas potiska, da v percepcijo vnašamo primerno mero razumevanja in pronicljivosti.
Kot hudič in angel v neštetih oblačilih
Potomec štajerske beline
Spodbudni pogledi na mlade obraze in spretno vrtenje kozarcev so razbremenili napeto ozračje, kar je globoko v meni priklicalo toplino na obraz. Okusim vse vzorce in že me v mislih odnese, kaj bi poleg senzorike še dodal v prepričljiv in samozavesten nastop.
Zgodovina chardonnaya, ki danes poleg airena in trebianna velja za najbolj razširjeno belo sorto v svetu, je večinoma nedoločna, a prav zaradi tega zelo zanimiva. Dolgo so ga zamenjevali s pinotom, dokler v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja DNK-analiza ni pokazala, da gre za potomca pinota in gouais blanca, po naše štajerske beline, ki naj bi jo bili v 3. stoletju prinesli iz naših ali hrvaških panonskih krajev.
Po drugi plati naj bi bil v času križarskih vojn prišel v Evropo z Bližnjega vzhoda, v Siriji, Libanonu ali Izraelu bomo slišali to zgodbo, a če se dotaknemo dejstev, lahko z gotovostjo trdimo sledeče.
Chardonnay Saone-et-Loire je vas v Maconnaisu, delu Burgundije, in če etimološko raziščemo besedo Cardonnacum, pridemo do zanimivosti, da pomeni območje osatov. Bodičasta teza na turbulentno prevetritev vinogradov sveta, ko je chardonnay prišel v modo.
Pacifiška Amerika
In še ameriški bestselerji? Mnogo jih je, omenil bom le nekatere. Vse od jeklenega Seekerja iz Sonome do Kendalla Jacksona pa Grgichev Opulence in Special Selection iz Nape, Cakebread, Stag iz Leap Karia. Vedno znova me z zrelostjo in maslenostjo pritegne chardonnay Mer Soleil iz Santa Lucie Highlands, če pa krenemo proti Oregonu, je pravi odgovor chardonnay Gran Moraine iz Willamette Valley.
Newtonov nefiltrirani chardonnay lica obarva rdeče, dokaj blizu stilu velikega Paula Hobbsa.
Pacifiška Amerika in odličen nos za dober chardonnay, ki bi se v vseh naših odličnih restavracijah prijel brez težav. Klima je zanimiva, raznolika, kar prinaša prav toliko stilov.
Kdo ve, kakšen bi bil preroški Judgment of Paris danes, po skoraj petdesetih letih. Morda nekoč.
Vsaka zgodba ima svoje pero.
