Na najbolj obiskanih lokacijah ob hrvaški obali se vse pogosteje pojavljajo bankomati brez oznake znanih bank, ki so v lasti zasebnih podjetij, provizije pa dosegajo tudi 20 odstotkov. To pomeni, da turist ob dvigu 200 evrov dejansko plača 240.
Britanski novinar Paul Bradbury, ki že dve desetletji živi na Hrvaškem, opozarja, da gre za sistemsko turistično past, ki bo dolgoročno škodovala ugledu države. "To ni le težava Hrvaške, a tukaj je dobila rakaste razsežnosti," pravi. Pojav je najbolj izrazit v turističnih središčih, kjer so številni ponudniki še vedno odvisni izključno od gotovine.
Turisti, vajeni digitalnega plačevanja, se tako pogosto znajdejo v položaju, ko kartic ne morejo uporabiti, natakar pa jih usmeri do "najbližjega" bankomata. A ta je praviloma prav eden od spornih.
Poseben problem predstavlja tudi storitev DCC (Dynamic Currency Conversion), ki tujcem ponudi preračun z evrov v domačo valuto po tečajih, ki so pogosto več kot 10 odstotkov slabši od uradnih. Uporabniku ni jasno, koliko dejansko plača, razlika pa se skrije v tečaj, ne kot ločena postavka.
Podobne opozorilne primere je opisal tudi Forbes, ki svetuje, naj turisti uporabljajo le bankomate s prepoznavnimi oznakami bank. Rdeči, modrih ali zelenih bankomati brez jasne lastniške identitete pa se naj izognejo v velikem loku.
Hrvaška narodna banka priznava, da nad tem nima pristojnosti, vlada pa sicer napoveduje novo mrežo nacionalnih bankomatov, ki teh zasebnih naprav ne bo vključevala. Bradbury opozarja: "Rešitev je preprosta – pregledni zemljevidi z označenimi bankomati in približnimi stroški, objavljeni tako fizično kot digitalno."
