Minevata dve leti od vdora borcev palestinskega gibanja Hamas na ozemlje Izraela in začetka uničujoče regionalne vojne, ki je spremenila podobo in razmerja moči na Bližnjem vzhodu. Vojna regije ni preoblikovala le politično in vojaško, temveč je dodobra zamajala gospodarstva Bližnjega vzhoda.
Vojno v Gazi so neuspešno poskušali končati obe ameriški administraciji in številni drugi mednarodni akterji, pri čemer pa v zadnjih dneh na zagonu pridobiva nedavno predstavljen mirovni načrt ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Mirovni načrt v 20 točkah, ki naslavlja vse od povojne obnove palestinske enklave do upravljanja Gaze in varnostnih zagotovil, je predmet pogovorov v Egiptu, ki so jih v ponedeljek začeli Hamas, Izrael in ZDA.
Trumpov načrt bi lahko imel "občutne gospodarske učinke"
Kakšen bi bil gospodarski vpliv Trumpovega mirovnega načrta, če ga obe strani sprejmeta? Enajsta točka Trumpovega načrta namreč določa, da bi v Gazi vzpostavili posebno ekonomsko cono s preferenčnimi carinami in stopnjami dostopa. "Tudi delna uresničitev Trumpovega načrta bi lahko imela občutne gospodarske učinke," je povedal direktor Inštituta za strateške rešitve Tine Kračun. "Vzpostavitev posebne ekonomske cone bi v praksi lahko postopno sprostila izraelsko blokado in odprla nove trgovinske poti, še preden se začne obsežna obnova. Pomiritev razmer bi imela širši vpliv tudi na Rdeče morje, kjer bi se lahko umirili napadi na ladijski promet in s tem znižale zavarovalne premije."
Tudi ekonomist dr. Rok Spruk z ljubljanske ekonomske fakultete se strinja. "Empirični dokazi kažejo, da mir prinaša merljive in trajne koristi. V raziskavi o Egiptu po sporazumu z Izraelom v Camp Davidu (1978) in Jordaniji po pogodbi z Izraelom (1994) sem ocenil, da sta državi do leta 2011 ustvarili 64-odstotni oziroma 75-odstotni višek realnega BDP glede na obraten scenarij večnega konflikta z Izraelom. Ti rezultati pomenijo, da odprava trajnega konflikta sproži strukturni prelom v zaupanju, pričakovanjih in investicijskem ciklu."
Trenutno gospodarstvo v Gazi praktično ne obstaja. Samo v zadnjem četrtletju leta 2023 – ko se je začela vojna –, je BDP strmoglavil za 81 odstotkov. Leta 2024 se je inflacija v palestinski enklavi po podatkih Svetovne banke zvišala za 230 odstotkov. Med propadlim januarskim premirjem se je nekoliko znižala, nato pa se je po tem, ko je Izrael marca odstopil od premirja, znova zvišala. Po podatkih Svetovne banke je bilo konec leta 2024 v Gazi približno 80 odstotkov ljudi brezposelnih, ta številka pa je zdaj verjetno še višja. Tisti, ki imajo službo, večinoma prejemajo plače z neposrednimi nakazili na svoje bančne račune, do katerih nimajo dostopa.
Gospodarstvo Gaze praktično ne obstaja, medtem ko se Izrael sooča s prekomerno proračunsko porabo in naraščajočim javnim dolgom
Mirovni sporazum bi bil koristen tudi za Gazo, pove dr. Spruk. "Za Gazo bi tak mir sprožil gospodarsko dinamiko, primerljivo z velikimi rekonstrukcijskimi cikli po vojni: po ocenah Svetovne banke, IMF in ESCWA bi celovita obnova civilne infrastrukture, stanovanj in javnih storitev stala približno 50 do 55 milijard dolarjev v naslednjem desetletju, od tega okoli 20 milijard dolarjev v prvih treh letih. Ključni ekonomski učinki miru so posredni," še pove dr. Spruk, ki našteje "znižanje regionalnih premij tveganja, stroškov zavarovanja logističnih poti in porast tujih naložb, zlasti iz držav, ki so že vključene v Abrahamove sporazume."
Mir bi pozitivno vplival tudi na gospodarstvo Izraela, ki je v vojno vstopil z nestabilnimi ekonomskimi razmerami zaradi političnih kriz, svetovnega gospodarskega upada po koncu pandemije ter visokih cen, inflacije in obrestnih mer, čeprav se to ni spremenilo v resno gospodarsko krizo. Zaradi Hamasovega napada in posledične mobilizacije v Izraelu je leta 2023 strmo upadlo več gospodarskih kazalnikov, obstajala pa je tudi grožnja znižanja kreditne ocene. Po izbruhu vojne se je poraba javnega sektorja v primerjavi z obdobjem pred vojno povečala za več kot 25 odstotkov. Ker so bili ljudje razseljeni s prizadetih območij na jugu in severu, je vlada posredovala, da bi nadomestila njihove izgube in financirala njihovo bivanje v začasnih nastanitvah. Posledično se je razmerje med dolgom in BDP med letoma 2023 in 2024 povečalo za več kot šest odstotnih točk, navaja portal Statista.
Vstop tujega kapitala
"Tuji kapital ima zelo visoko elastičnost na varnost in predvidljivost. Po podpisu miru so Egipt, Jordanija in kasneje države Abrahamovih sporazumov doživele eksplozijo tokov tujih neposrednih naložb in bilateralne trgovine," pove dr. Spruk, ki meni, da bi mir v Gazi ustvaril podobno dinamiko. "Vsak dolar donatorjev sproži več dolarjev zasebnega kapitala, če obstaja institucionalni okvir, ki preprečuje ponovni zdrs v nasilje. Mir v Gazi bi zmanjšal delež ekonomije, vezane na humanitarne subvencije in vojaške pogodbenike, ter ustvaril prostor za zasebno podjetništvo. Največji dobiček bi imeli prav mladi Palestinci, če bi bili vključeni v regijsko proizvodno in storitveno verigo," pove.
"Kljub optimizmu so tveganja pri izvedbi še vedno visoka, tako zaradi izraelske notranje politike kot negotovosti, ali bo Hamas dejansko izpolnil svoje obveznosti. Zato bo kapital verjetno pritekal postopno; vlagatelji bodo pozorni predvsem na izpustitev talcev in prihod mednarodnih sil kot ključna prelomna trenutka," pa pove Kračun.
Obnova Gaze
Glede na Trumpov načrt bi bila obnova Gaze oblikovana s sklicem skupine strokovnjakov, ki so pomagali pri nastanku nekaterih "uspešnih sodobnih čudežnih mest na Bližnjem vzhodu". S tem verjetno misli na futuristične metropole Zaliva, zgrajene na obsežnem naftnem bogastvu. Nekatere organizacije so februarja ocenile, da bo za obnovo in rekonstrukcijo Gaze v naslednjih 10 letih potrebnih 53,2 milijarde dolarjev.
EU je namreč največji donator tuje pomoči Palestini, saj je od začetka vojne zagotovila dodatnih 1,44 milijarde evrov. Bruselj verjame, da ti finančni tokovi EU postavljajo za ključnega akterja v vsaki povojni strukturi, navaja Euronews. Kračun pa izpostavi, da naj bi EU sofinancirala obnovo in vzpostavitev nove gospodarske uprave v Gazi.
"Če se ozremo na pretekle primere je jasno, da je uspeh vedno odvisen od kombinacije regionalnega lastništva in zunanjega nadzora. V praksi bi to pomenilo oblikovanje multilateralnega sklada s sedežem zunaj Gaze, pod okriljem konzorcija držav Zalivskega sveta za sodelovanje (GCC), v partnerstvu z Izraelom, Egiptom, Svetovno banko in OECD donatorji. Države GCC, zlasti Savdska Arabija, Združeni arabski emirati in Katar, imajo tako kapitalsko moč kot strateški interes, da preprečijo širitev iranskega vpliva in hkrati gradijo lastno mehko moč prek infrastrukturne diplomacije," sklene dr. Spruk.
