Roman Jureta Godlerja: Začetek slovenske bondijade s Casino Banale

Televizijski voditelj, komik, skladatelj in, da, tudi pisatelj. Jure Godler je nedavno napisal še en roman. Po njegovem do zdaj najbolj opaženem delu, tragikomediji z naslovom Predsednikova norost, kjer preigrava scenarij, kaj bi se zgodilo, če predsednik države mentalno ne bi bil več sposoben opravljati svojih dolžnosti, gre tokrat za satirično vohunsko kriminalko Casino Banale.

Hedonistična junaka po nesreči

Že v naslovu razkrije, po čigavih delih se je tokrat zgledoval, ko parafrazira naslov romana Iana Fleminga Casino Royale iz leta 1953. "Casino Banale je satirično-vohunski roman, ki se je rodil predvsem iz moje ljubezni do tovrstne literature, vključujoč Iana Fleminga in Johna le Carreja. Skušal sem ubrati stil med njima, torej ne preveč 'over-the-top' in ne preveč političen. V osnovi pa sem ostal zvest principu komedije in komičnega romana, tako da smeha, vsaj upam, bralec v romanu ne bo preveč pogrešal," pravi avtor, ki je večino dogajanja vohunske zgodbe postavil na slovensko obalo, na svoja dopustniška mesta, ki so mu zelo pri srcu in jih tudi dobro pozna. In Jure rad piše o stvareh, ki jih dobro pozna. Tako je, kot rečeno, tudi z zanj navdihujočimi Flemingovimi romani, med katerimi je bil Casino Royale prvi o vohunu 007. Godlerja so navdušili in prepričali predvsem z odklopljenostjo od realnosti in z eskapizmom. Ker kot pravi: "V bistvu gre le za avanturistične romane in ne hladne vohunske pripovedi, osnovane na resničnih dogodkih, kot pri romanih pred kratkim preminulega Johna Le Carreja." In zdaj nam je bondijado s svojim pronicljivim humorjem in kritičnostjo zakuhal tudi v našem okolju.

V središče zgodbe je postavil vohunski (hedonistični) dvojec Spencer-Novak. Prvi je agent britanske tajne službe MI6, drugi pa njegov slovenski kolega, uslužbenec Sove. "Sta vohunska Stan in Olio. Junaka po nesreči. Nespretna pravičnika. Neobveščena obveščevalca. Prijatelja." Opiše osrednja lika v svojem romanu, za katerega se menda že piše tudi nadaljevanje. Vzdušja, ki zgodbo prežema, se je namreč domislil med srkanjem earl greya z mlekom v kavarni s pogledom na stavbo slovenske obveščevalne agencije Sova.

Akcija, humor in politika

"Ideja se mi je po glavi smukala že od leta 2016, a sem svoj urnik spravil pod nadzor in si zagotovil čas, ki sem ga potreboval, da sem knjigo napisal, šele lani. V pisanju zelo uživam. Tako zelo, da se bosta Spencer in Novak gotovo še vrnila," obljublja vsestransko aktivni 36-letni Brežičan in dodaja, da je "Casino Banale predvsem zgodba o prijateljstvu in tu se giblje tudi njeno glavno sporočilo: življenjske prioritete, cena prijateljstva, pravičnost, vse skupaj pa zasoljeno s pravo mero akcije in humorja".

S čim še je zasoljena satirična komedija, postavljena v okvir domače visoke politike? S tajkuni, balkansko mafijo, obveščevalno službo, tudi z dogajanjem za zavesami erotičnih masažnih salonov. Zapomnili pa bi si jo bomo tudi z žmohtnim opisom najbolj razvratnega nočnega pohoda v domači literaturi.

Casino Banale, kot rečeno, ni le vohunska zgodba, je tudi politična satira, nekaj, kar je Godlerjeva "skodelica čaja" že več kot šest let. Tako dolgo že namreč na Planet TV s svojo ustvarjalno ekipo pripravlja tedensko satirično oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem. Slovenski politični prostor mu na eni strani ponuja neusahljiv navdih za televizijski šov, in kot kaže, je sestavin dovolj tudi za zdaj že drugo literarno delo na to temo.

"Najbolj me fascinirajo momenti absurda, ki jih proizvedejo politiki, ki se bodisi tega sploh ne zavedajo bodisi so tako zelo brezsramni, da jih proizvajajo s takšno stopnjo samoumevnosti, da ne potrebujejo nobene satirične obravnave. Teh se najde kar nekaj," odgovarja na vprašanje, kakšni trenutki v našem političnem prostoru ga tako vznemirijo, da jih pretoči v literaturo ali v televizijski scenarij. O likih, ki jih bomo bralci morda primerjali z resničnimi akterji v našem družbenopolitičnem prostoru, pa pojasnjuje, da so bili ti le navdih: "Ustvarjanja likov se lotevam z združevanjem karakternih lastnosti različnih oseb, tako da ni lika, ki bi baziral na eni sami osebi iz realnosti, ampak vedno zmes večih in po večini so to čisti plodovi moje domišljije. To mi pri pisanju daje svobodo, saj se mi ni treba držati kakšnih biografskih preciznosti in imam proste roke."