Upokojeni športni pedagog je vso poklicno pot služboval na ptujskih srednjih šolah. Ob tem, da je sam treniral gimnastiko, košarko, tek in triatlon, pa je sodeloval in bil pobudnik pri organizaciji številnih športnih prireditev. Pri nekaterih, kot je Ptujski triatlon, ki bo letos 10. maja, je Rado Ačimović še aktiven. In še danes, po šestih letih v pokoju, se njegov dan začne s športom.
"Vsak dan naredim dvesto do tristo trebušnjakov, sto do sto petdeset sklec … Kolesarjenje, plavanje in tek kombiniram vsak drugi dan, da se vsaki panogi posvetim vsaj enkrat na teden. Včasih sem opravil dve na dan, takoj po službi eno in zvečer še drugo," nam je v pogovoru ob kavi oziroma vroči čokoladi dejal Rado Ačimović, ki je bil od športov najbolj predan triatlonu. Spoznal ga je pred dobrimi tremi desetletji in se vanj takoj zaljubil. Opustil je maraton - pretekel je precej velikih po svetu, v Gradcu, na Dunaju, v Rotterdamu, Parizu in New Yorku - in se posvetil kombinaciji treh športov, s katero je še vedno negoval tek, dodal pa plavanje in kolesarjenje.
Njegov največji dosežek je (dvakratna) udeležba na tako imenovanem iron manu na Havajih, neuradnem SP, za katero se je treba kvalificirati. Železni mož postaneš po 4,2 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka. "Super doživetje. Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, da je bil časovni limit 17 ur. Start je bil ob 7. uri. Ob šestih zvečer je bila že skoraj tema, a bolj ko je šlo proti koncu, vse večja gneča je bila na tribunah. Vsakega naslednjega so pozdravili še bolj bučno. Minuto pred koncem je bil urnebes. Dali so vedeti, da ni pomembna uvrstitev, ampak da zmoreš in prideš do cilja," je povedal Ačimović, ki je bil sicer na cilju že ob svetlem. "Dosegel sem čas enajst ur in tri minute."
Še predsednik države tekel zraven
Rado Ačimović se je na fakulteti navdušil nad tekom, ki je imel nato pomembno vlogo na njegovi športni poti. "Na sprejemnih izpitih smo poleg vsega drugega imeli tek na 1500 metrov, rezultat pa si iz letnika v letnik moral izboljšati. Nikoli nisem bil tekač in sem moral kar nekaj vložiti. To me je tako navdušilo, da sem si v začetku poučevanja zadal, da bi spravil skupaj celo uro neprekinjenega teka." A tu se ni ustavil, prišel je mali maraton, veliki maraton … pa ustanovitev Tekaškega kluba maraton Ptuj, katerega predsednik je bil več kot dve desetletji, in številne prireditve. Med njimi mali ptujski maraton in tek ob mejah Slovenije ob prvi obletnici ustanovitve (in vse do padlih meja ob vstopu v EU), katerega idejni vodja je bil Franc Zupanič. Štiri dni in štiri noči skupaj se je na eno uro menjavalo deset tekačev. "Zadnjo etapo od Podlehnika do Ptuja je z nami pretekel predsednik države Milan Kučan, ki je imel kar dober tempo. Na Ptuju nas je pričakal poln mestni trg, bilo je super," je povedal Ačimović.
Za tak dosežek je moral imeti poleg službe doma še eno … "Če ne bi bilo posluha doma, tega ne bi zmogel. Dostikrat smo na rovaš mojih treningov izpustili kak izlet. Največ sem treniral po 20 ur na teden, na dan od dve do pet ur," je povedal profesor, ki je pri tem rad tudi komu pomagal. "Nisem skrival kot nekateri. Hvala bogu, da so imeli željo." In kakšen je bil njegov napotek? "Včasih je manj več. Manj in bolj intenzivno. Večkrat tudi rečem, da ni problem 'šopati' treningov. Pravilne pavze so bistvo, da se ne pretreniraš. Tudi jaz sem včasih pretiraval, ne bi bilo treba."
Vesel je, da so nekateri v najstarejšem slovenskem mestu šli po njegovih in stopinjah njegovih somišljenikov. "Marsikdo na Ptuju se ukvarja s triatlonom, odkar ga organiziramo," je dejal oče ptujskega triatlona. Tudi kakšen njegov (bivši) dijak bi se našel. "Moj poklicni moto kot profesorja športne vzgoje je bil, da dijake navdušim, da so v življenju aktivni. Med njimi raje vidim 15 rekreativcev kot enega vrhunskega športnika. Po drugi strani pa sem morda koga navdušil, da je šel študirat šport. Ko sem jaz diplomiral, petnajst, dvajset let ni bilo nikogar, za tem pa kakšnih deset, petnajst. Eni so uspeli tudi kot odlični trenerji, na primer Zoran Krajnc v tenisu."
Ačimović se je v šport zaljubil v osnovni šoli, ko so v Kidričevem zgradili telovadnico. "Vse odkar sem v četrtem razredu prvič prestopil njen prag, sem v športu. Profesor športne vzgoje Andrej Gorše nas je potegnil vanjo. Začeli smo dva-, trikrat na teden, potem pa že skoraj vsak dan. V športni gimnastiki, v vajah na orodju smo uživali. V Kidričevem si ali hodil h gimnastiki ali na nogomet." Gimnastičarji so bili med boljšimi v Sloveniji. "Gorše nas je dobro natreniral, v bivši Jugoslaviji smo bili v okviru republike Slovenije na šolskih tekmovanjih vedno med prvimi."
"Med dijaki raje vidim 15 rekreativcev kot enega vrhunskega športnika"
V srednji šoli in ob selitvi na Ptuj se je srečal z drugimi športi, kljub nižji rasti je treniral košarko in bil po zaključku študija pet let trener članov Drave. V katero smer ga bo poklicna pot peljala, ni bilo vprašanje. "Užival sem v športu, študiju pa tudi kot profesor, bolj mi poklic ne bi mogel biti pisan na kožo. Z dušo in telesom sem ga opravljal," je dejal Ačimović, ki danes z veseljem ugotavlja, da je Ptuj športno mesto. "Pred 30 leti, ko sem začel, mi je kdo rekel, 'kaj laufaš, idi rajši na vrt ali njivo'. Danes srečaš ogromno ljudi povsod, okrog Ptujskega jezera, na bližnjem stadionu pri šolskem centru, tudi zvečer, lepo, da je osvetljen. Zavest je na dosti višjem nivoju. Če danes nič ne športaš, si že malo čuden. Ogromno ljudi kolesari, sploh zaradi Rogliča in Pogačarja je pravi bum."
Infrastruktura po njegovem mnenju spremlja razcvet. "Urejenost kolesarskih stez se je, sploh izven mesta, precej popravila. Bi pa apeliral na tiste, ki se ne ukvarjajo s športom, naj bodo prizanesljivi do tistih, ki tečejo, kolesarijo, naj bodo pozorni v prometu, da ne ustvarjajo smrtno nevarnih situacij." Naš sogovornik je bil žal v precej takšnih udeležen. "Uf, kaj sem vse doživel. Prehitevanje v škarje ... Kolikokrat sem s kolesom zapeljal s ceste, da me avto ni podrl," je povedal dobitnik nagrade za življenjsko delo na področju športa. Zelo je vesel, da so v izboru prepoznali njegov doprinos. "Nagrada mi pomeni zelo veliko. Ko se te spomnijo na tak način, vidiš, da si bil koristen družbi. To je zame eno največjih priznanj," je dejal Rado Ačimović.
