V današnjem času, ko tempo življenja nenehno prehiteva, so ljudje, kot je Ivana Leskovar, pravi navdih, zgled. S svojim prostovoljnim delom, hobiji in filozofijo življenja dokazuje, da so velike spremembe možne z majhnimi, preprostimi dejanji in da tudi v kasnejših obdobjih življenja lahko vsakdo uresniči svoje želje.
Gore so njena največja strast. "V njih sem najbolj jaz," pravi, "spremljajo me že vse življenje." Med njenimi največjimi dosežki so vzponi na Island Peak, Matterhorn, Eiger in zimski vzpon na Triglav. "Vzpon na Kilimandžaro pa je bil zame poseben, meditativen izziv," se spominja. Po bolezni, ki ji je vzela vso kondicijo, se je na pot podala z zavedanjem, da je pomembna predvsem izkušnja, ne vrh.
Sedaj je tudi Ivana Leskovar aktivna članica odbora inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije in vodi pohodnike z različnimi omejitvami na zahtevne vrhove. Želi namreč, da bi vsakdo, ne glede na svoje fizične zmožnosti, lahko užival v lepotah slovenskih gora. S svojimi izkušnjami in znanjem motivira in navdihuje druge, da presežejo svoje meje. Eden od vrhuncev njenega delovanja je bil vzpon na štiritisočak Breithorn. "Za vse nas je bila to nepozabna življenjska izkušnja. Hodili smo v navezah, opremljeni z vso potrebno tehnično opremo, cepini, derezami, vrvmi, čeladami ... Sodelovanje in medsebojna pomoč sta bila ključna," pripoveduje.
"Jurček Nowakk in Marjeta Čič, oba vodja odbora inPlaninec, sta opravila večplastne, zahtevne priprave. Poskrbela sta za logistiko, tehnično opremo, kondicijske priprave pohodnikov in varovanje. Z nami pa je bil tudi vrhunski alpinistični par, Marija in Andrej Štremfelj, ki nam je pomenil varnost," razlaga Ivana Leskovar. Dodaja, da je bila za vse udeležence življenjska (pre)izkušnja, saj večina pohodnikov še nikoli ni bila tako visoko. "Vsa oprema nam pa tudi ne bi veliko pomagala, če je ne bi znali uporabljati. Takoj ko zapustiš gondolo, si namreč že na ledeniku, ki te spremlja do vrha. Hodili smo v navezah po tri ali štiri. Bila sem vodnica ene od dveh ženskih navez. Drugo je vodila Marija Štremfelj. Z menoj sta bili močno slabovidna Marija Fras in Jerneja Krašovec. Ravnina je bila za večino najbolj naporna, posebno ko smo se vračali, čeprav smo pričakovali, da nas bo bolj ustavljala strmina. Vrh Breithorna (4164 m) smo osvojili vsi," je na dosežek ponosna sogovornica. "Lepo je bilo videti dolgo kolono pohodnikov. Še toliko bolj, ko veš, da je vseh 54 tvojih prijateljev. O njihovi invalidnosti niti ne razmišljaš, sčasoma nanjo celo pozabiš. Spomniš se je le takrat, ko moraš kaj pomagati, kam usmerjati."
Po poklicu vzgojiteljica, ki je bila pred upokojitvijo dolgoletna ravnateljica Vrtca Otona Župančiča Slovenska Bistrica, ki ima enote razpršene po štirih občinah, je sedaj na polno (športno) aktivna. Rada se potaplja, kolesari, planinari, ustvarja, ljubeče skrbi za okolico svoje hiške … "Vsaka od naštetih dejavnosti me osrečuje in mi prinaša veliko zadovoljstva in vznemirljivih doživljajev. A je že tako, da imamo vendarle nekaj, kar nam je najbolj blizu. Imam veliko srečo, da rada počnem vse, česar se lotim, tudi pospravljanja po hiši. Znam se naravnati tako, da sem v tistem trenutku v mislih tam, kjer sem," še pripoveduje Ivana in prizna, da najbolj uživa v gorah. "Če so zraven še tisti, ki jih imam najraje, pa je to popolna izpolnitev."
Ivanina povezanost z naravo je globoko ukoreninjena. "Čutim, da sem del okolja, v katerem živim. Narava nam daje vse, kar potrebujemo. V njej je vse preprosto, enostavno in blagohotno," pravi. Prav ta stik z naravo jo je navdihnil, da je začela kvačkati zimske trakove, katerih izkupiček bo namenjen dokončanju planinskega doma na Treh kraljih, ki je pod okriljem Planinskega društva Slovenska Bistrica, kjer je prav tako kot članica zelo aktivna. "Namesto denarnega prispevka sem kupila volno in nakvačkala trakove. Vsak trak ima dodano Knafelčevo markacijo, ki simbolizira vabilo, da zapustimo cono udobja in storimo nekaj dobrega zase in za skupnost," razlaga. "Želim, da dom planincev postane prostor, prijazen invalidom in družinam, kjer se bodo lahko izvajale tudi naravovarstvene vsebine," pravi.
Sicer pa je del njene življenjske filozofije tudi, da so spremembe njena stalnica, da se nenehno izobražuje. "Prepričana sem, da sem lahko jutri boljša oseba, kot sem bila včeraj," je misel, ki jo vodi pri vseh dejavnostih, naj bo to kvačkanje, prostovoljstvo ali planinarjenje. Knjige, ki jih bere, odražajo njeno osebnost. Robert Hofrichter v Skrivnostnem življenju gliv jo navdihuje, da vstopa v gozdove z občutkom spoštovanja in čudenja, medtem ko jo knjiga Triglav je naš opominja na pomen slovenske naravne in kulturne dediščine. S svojo predanostjo, skromnostjo in voljo Ivana Leskovar dokazuje, da lahko vsak posameznik z majhnimi dejanji prispeva k velikim spremembam v družbi. Njena zgodba je opomnik, da je moč v nas samih – v naših mislih, dejanjih in povezovanju z naravo ter ljudmi. "Vse, ki imajo željo, nagovarjam, da naredijo prvi korak v želeno smer. Vse ostalo pride samo po sebi, le prepustiti se je treba življenju," je dejala in za konec še citirala dr. Antona Trstenjaka: "Človek je bitje neizmerne možnosti."
