Tadej Pogačar se je z novo sijajno predstavo na dirki po Lombardiji, četrto zaporedno zmago, kar je uspelo le še legendarnemu Faustu Coppiju, podpisal pod najboljšo sezono v kolesarski zgodovini. Kar 25 zmag, kar je nazadnje pred 19 leti uspelo italijanskemu sprinterju Alessandru Petacchiju, sicer pa - z rumeno majico na Touru, rožnato na Giru in mavričasto na SP - trojna krona, obogatena z dvema spomenikoma, v istem letu ni uspela še nikomur. Niti slovitemu Eddyju Meckxu, ki leta 1974 ni osvojil niti ene klasike od elitne peterice, Irec Stephen Roche pa v celi karieri ni dobil nobene. Po eni strani tako niti ni čudno, da so ga novinarji že pred startom precej spraševali o dopingu in da se je o tem javno vprašal tudi direktor dirke po Franciji Christian Prudhomme.
"Po mojem iskrenem in skromnem mnenju je kolesarstvo precej trpelo zaradi dopinga. Ni bilo zaupanja in je bilo na kolesarjih, da si ga povrnemo. Ampak nič ne moremo storiti, lahko le dirkamo svojo dirko in upamo, da nam bodo ljudje spet začeli verjeti. Zmagovalec vedno vzbudi največ nezaupanja in postrani pogledov, češ, da je goljuf. Mogoče bodo ljudje čez par generacij pozabili na Armstronga in te fante in šli naprej," je dejal Tadej Pogačar, ki ima svoj pogled tudi na prevlado: "Prevlado lahko vidite povsod. Lahko jo vidite v poslovnem svetu, v tenisu, golfu, v ligi NBA, v nogometu ... Lahko v ekipnih ali posamičnih športih. Mislim, da pride do prevlade za par let in potem na neki točki pride nov talent, še bolj lačen fant, nova in boljša ekipa. Vedno pride do menjave generacij. Tako je v življenju."
Ta čas spremljamo njegovo dominanco, Pogačarjevo ero, kar je bilo vidno tudi na dirki po Lombardiji. Ekipa Emiratov mu je pripravila teren za napad na najtežjem delu najtežjega vzpona Colma di Sormano (13,1 km, 6,1 odstotka naklona), od tam pa je bilo vse po že videnem receptu. Najboljši kolesar sveta je zadnjih 48 kilometrov odpeljal sam. Drugouvrščenega Remca Evenepoela je premagal za kar 3:16 minute, kar je najvišja prednost po Merckxovem slavju davnega leta 1971, tretjeuvrščeni Italijan Giulio Ciccone pa je prečkal ciljno črto še debelo minuto kasneje.
Da je s svojo prevlado ubil kolesarstvo, so mu očitali zlobni jeziki. "Nihče mi tega ni rekel na cesti, videl sem veliko veselih navijačev. Vse so nas spodbujali vseh 255 kilometrov," je odgovoril 26-letni Gorenjec. Bil pa je zadovoljen, da mu je spet uspel ubijalski napad. "Načrtovali smo ga, ker je dirka tako težka na koncu, da je v zadnjih 40 kilometrih praktično bitka mož na moža. Vedeli smo, da če bom imel na vrhu dovolj prednosti, da bom zmogel do cilja. Ampak nikoli ne moreš biti prepričan." S četrto zmago na dirki po Lombardiji se je izenačil z Italijanom Alfredom Bindo, ki je zmagoval med obema vojnama, z eno več je pred njima le še Coppi, od čigar zmag tik po drugi svetovni vojni pa je tudi že zelo daleč.
Slovenski šampion se je na večni lestvici zmagovalcev elitnih enodnevnih klasik s sedmimi trofejami (dve ima še z dirke Liege-Bastogne-Liege, eno iz Flandrije) dvignil na sedmo mesto, ki si ga deli z Italijanom Ginom Bartalijem, Švicarjem Fabianom Cancellaro in Belgijcem Tomom Boonenom. A kljub zgodovinskim uspehom in rekordom ni želel preveč govoriti o dosežkih, o tem, ali lahko ponovi sanjsko leto 2024. "Bomo videli po karieri. Želim le živeti v trenutku. Zdaj hočem iti na počitnice in si spočiti ter iti v novo sezono z novimi cilji in izzivi. So pa še tudi druge stvari v življenju, ki se jih veselim, ne le dirkanja in zmagovanja. Je tudi življenje brez kolesa, tega se zdaj veselim," je povedal Pogačar, ki pa brez kolesa najbrž ne bo zdržal prav dolgo.
