Če kdaj, letos dvomov ni bilo. Tadej Pogačar je še tretjič v štirih letih postal najboljši športnik Slovenije, s čimer se je na večni lestvici izenačil z atletskim olimpionikom Primožem Kozmusom. Z eno nagrado več v samostojni Sloveniji je pred njima zgolj skakalni as Peter Prevc, z dvema več pa le še - odkar od leta 1968 Društvo športnih novinarjev Slovenije podeljuje nagrade - plavalna legenda Borut Petrič in smučarska Bojan Križaj.
Da je za 26-letnim Gorenjcem rekordno leto, so najprej govorile zmage, zdaj pričajo nagrade. Kar 24 prvih mest na dirkah najvišjega ranga je za dosežkom Belgijca Freddyja Maertensa (34 leta 1977) drugi izid v celotni kolesarski zgodovini. Po točkah z vseh dirk je zaostal le za sezono 1972 Eddyja Merckxa, a legendarni Belgijec tistega leta ni osvojil čislane "trojne" krone - Giro, Tour, cestna dirka svetovnega prvenstva -, kot jo je Slovenec letos. Jo je pa dve leti kasneje in v tej družbi je le še Stephen Roche iz leta 1987.
Ja, četrto leto zapored prvi kolesar na svetovni lestvici združuje lovorike, o katerih se je zdelo, da so v modernem kolesarstvu le še spomin. Dvojček Giro-Tour, denimo, je zadnji pred njim osvojil Marco Pantani pred 26 leti in podobno kot gusar Pogi navijače po celem svetu spravlja v delirij tudi s slogom dirkanja. Sproščen je, zabaven in igriv ter hkrati nepopustljiv, ambiciozen in do tekmecev neusmiljen. V digitalno dobo, podprto s ciframi, izračuni in vso možno znanostjo, je vnesel nepredvidljivost in dramo. Po njegovi zaslugi danes ni nič drugače, nič manj romantično, kot je bilo nekoč.
Po njegovi zaslugi danes ni nič drugače, nič manj romantično, kot je bilo nekoč
Ob rekordnem 81-kilometrskem solo pobegu na Strade Bianche je spremljevalce pelotona pustil odprtih ust, ko se je na SP lansiral že na "stotki", so odkimali, da gre za "samomor". A mu je uspelo, zato v Lombardiji pri pol manj do cilja ni bilo več neobičajno, kar bi bilo za druge misija nemogoče. Zapomnili so si ga tudi ličarji; na Giru so kolo obarvali v rožnato, po dveh letih brezdelja na Touru v rumeno in prvič po svetovnem prvenstvu v mavrično, kar je dobilo posebno mesto v slovenski športni zgodovini. Vsi drugi uspehi, vključno z zmagami na najprestižnejših klasikah, so dodatni "cukrčki" na šampionski torti. Nanjo se ob koncu leta dodajajo svečke: za zlato Rogovo kolo, za slovenskega kolesarja in športnika leta, za Velo d'Or, pa še kakšna se bo zagotovo našla. In Tadej Pogačar najbrž že ve, s kakšnimi željami jih bo upihnil. Na prireditev v Cankarjev dom ni utegnil, ker se v Španiji pripravlja na nove izzive.
