"Po zadnji objavi sem rekel, da se slišimo kmalu, pa je sledil malo daljši molk. Molk, ki je zaznamoval mene in mojo družino. O tem nisem želel javno govoriti, a ker je zadeva bolj obsežna in ker me psihično še vedno ne izpusti iz rok, moram to deliti z vami," je naš odlični motokrosist začel zapis na Facebooku. "Bil sem v Tuniziji na treningu, bila je ura nekaj pred šesto zjutraj, ko sem si pripravljal stvari za roadbook trening, ki bi se moral začeti ob osmih. Presenetila so me prva sporočila, ki niso bila nič kaj vzpodbudna, zato sem nemudoma poskušal vzpostaviti stik z domačimi… Po pogovoru z Miho sem ugotovil, da nas je doma pokosil požar, ki nam je vzel skoraj vse, kar so moji starši gradili vse življenje. Puf in vse izgine pred tvojimi očmi."

Nadaljeval je, da ne ve, kaj je težje, gledati z lastnimi očmi ali biti nemočen daleč stran, ko ti doma ognjeni zublji neusmiljeno jemljejo plod dolgoletnega dela. "Imel sem dobro uro, da sem dojel, kaj se sploh dogaja in kaj lahko naredim. S solzami v očeh sem se odpravil na motor oddelat še zadnji trening. Ker sem bil v Tuniziji sam s svojim avtom, nisem mogel dobiti predčasne karte za trajekt domov, da bi lahko priskočil na pomoč."

"Pomirjale so me le misli na to, na kar sem izjemno ponosen in hvaležen, da se je zbralo toliko ljudi, ki so takoj priskočili na pomoč pri čiščenju po požaru. To nam je vsem domačim pomenilo ogromno," je zapisal. "Po verjetno eni najdaljših poti domov me je pričakala praznina in realnost, ki nas je doletela. Kljub temu, da smo izgubili vse stroje, orodje, kamione in avtomobile, nam je le ostala streha nad glavo. Predvsem pa vsi smo živi in zdravi, kar največ šteje."

Delo, pravi, je zdaj bolj ali manj opravljeno. "Zdaj je treba začeti znova. Ko pa vidiš, koliko dobrih ljudi nam vsak dan potrka na vrata in pomaga na takšen ali drugačen način, in ko spoznaš, da smo kljub številnim solzam obkroženi s pozitivno energijo, gre lažje naprej, dan za dnem."

"Sam sem imel veliko blokado in se ta vikend skoraj nisem mogel odpraviti na trening. Bilo mi je težko, glava me ni spustila. Po treningu sem bil psihično in fizično povsem izčrpan, a na koncu vesel, da sem prebil led, se sprostil in oddelal to, za kar sem tukaj. Pred mano je še nekaj treningov, da postavim misli nazaj na pravo pot in oddelam stvari po prvotnem planu."

V zaključku čustvenega zapisa se je zahvalil vsem gasilcem, sosedom in prostovoljcem, ki so pomagali moji družini z delom ali z donacijami. "To je velik obliž na rano in ogromna vzpodbuda za naprej. Poleg zbiranja sredstev pri Rdečem križu so moje majice, ki so bile namenjene Dakarju, še vedno v prodaji. Celoten izkupiček pa gre mojim staršem in bratu Mihu, ki so izgubili največ, za lažji nov začetek."

"Iz srca hvala vsem, ki nam stojite ob strani! Skupaj zmoremo vse!"