Pred dvema sezonama se je Žiga Mlakar odpravil iz domačega Celja - na Poljsko. Takrat 28-letni rokometaš na mestu desnega zunanjega napadalca, občasni slovenski reprezentant, je prerasel domače okvirje, videl je priložnost za dokazovanje v tujini. Preselil se je v Plock, k Visli. Dve sezoni sta bili zanj solidni. A nivoja, ki ga je dosegel pri Celju, po našem mnenju ni uspel nadgraditi. Letos je podpisal za Zagreb; še preden pa se je sezona tamkajšnjega kluba prav začela, je nazaj v Celju.
Celjani na ta način nadaljujejo strategijo kluba; ob mladih rokometaših so dobrodošli tudi igralci, ki so se že kalili v tujini. Tiste, ki dokončnega preboja med najboljše evropske klube niso naredili, lahko v najbogatejših slovenskih klubih očitno tudi primerno nagradijo. Solidno rokometno znanje in pripadnost domačim klubom sta pri povratnikih dovolj velika, da takšni prihodi pomenijo okrepitve. Vid Poteko, Patrik Leban, Jan Grebenc, sedaj še Žiga Mlakar so danes ogrodje celjske ekipe. Z njimi računajo, da se bodo še lahko kosali z najboljšimi v ligi prvakov.
Povratnik je pred današnjim dnem, ko Celjane v Zlatorogu ob 20.45 čaka obračun z nemškim Kielom, povedal, da še ni stoodstotno osvojil novega načina igre - za prilagajanje potrebuje še nekaj časa. V celjsko vrsto pa se vrača zrelejši rokometaš, tudi boljši. "Za menoj sta dve lepi leti v tujini, od koder sem se vrnil z novimi izkušnjami. Dobrimi in tudi manj dobrimi. Učil sem se tako na rokometnem igrišču kot tudi zunaj njega."
Nekdanjega nivoja, ko ste na tekmah s Celjem dosegli po deset golov in več, v tujini niste uspeli zadržati. Kje vidite razloge za to?
"V Visli sem imel drugačne zadolžitve kot v Celju, tam so bile tudi posebne okoliščine. Pogodbo sem podpisal z enim trenerjem, ki so ga še pred mojim prihodom zamenjali. Takrat se je nekoliko spremenil moj status; a nad minutažo, ki sem jo imel v Visli, se ne morem pritožiti. Drugo sezono sem bil praktično sam na poziciji desnega zunanjega napadalca. A sistem igre je bil pri njih nekoliko drugačen kot v Celju, treba je bilo spoštovati navodila."
V Celju ste očitno imeli več svobode.
"Rekel bi, da sem imel v Visli drugačno vlogo kot prej v Celju. Izkušnja je bila zame dobra. Zopet sem potreboval nekaj časa, da sem osvojil nove prvine. V napadu sem denimo pri Visli imel zelo natančno določeno, kam je treba zabosti v obrambno linijo nasprotnika, kdaj oddati žogo ... Tega v mojem Celju ni bilo. Najprej mi je to na Poljskem predstavljalo težavo. Kmalu pa je začelo funkcionirati."
Pred dvema letoma ste prvič odšli na delo v tujino. Življenjska izkušnja je verjetno še bolj dragocena kot rokometna.
"Na Poljsko sva odpotovala z ženo, kmalu se nama je rodila hčerkica. Nad Poljsko sem pozitivno presenečen. Plock je mesto, veliko približno kot Celje. Super za živet, tam smo bili v ekipi dobra klapa, veliko smo se družili. Visla je po moči drugi klub na Poljskem, lani nam je enkrat celo uspelo premagati Kielce. Zelo urejena sredina."
"Nekaj časa potrebujem, takoj ne bo vse po starem"
Kar pomeni, da plače verjetno niso zamujale. Pri tem je veliko odvisno od tega, kdo je lastnik. Kielce so se znašle v težavah tudi na račun velike koncentracije lastništva v enem človeku, ki je nekega dne ugotovil, da je ekipa zanj predraga - posledice so denarna kriza, odhodi igralcev, nezadovoljstvo, slabši rezultati.
"V Visli je lastništvo razdeljeno na pol - eno polovico ima v lasti poljska naftna družba Orlen, drugo občina in manjši zasebniki. To klubu prinaša stabilnost, ki smo jo igralci občutili tudi v rednih prejemkih. Plače so bile višje, kot so v slovenskih klubih. Po dveh letih sem se kljub temu odločil za selitev v Zagreb. Kjer so bile okoliščine zopet specifične. Tudi tam se je zamenjal trener. Slednjič sem se odločil za vrnitev v Celje."
Z novim trenerjem Zagreba, nekdaj odličnim rokometašem Igorjem Vorijem, nista našla skupne poti?
"Posebne kemije nisva uspela ustvariti. Nekatere stvari se niso sestavile in potem se je pokazala možnost za prekinitev pogodbe. Vrnitev v Celje je bila moja želja, z Zagrebom pa smo se razšli sporazumno. Razmere po Evropi so trenutno zaradi širitve koronavirusa zelo negotove. Tudi zaradi družine sem se želel vrniti v Celje, kjer so mi doslej dali največ, kjer so mi omogočili razvoj. Vrnil sem se med ljudi, ki jih spoštujem. Upam, da bom tukaj tudi koristen kot igralec. Nekaj časa potrebujem, takoj ne bo vse po starem. Okolje pa mi ustreza - doma je najlepše, tukaj igram najbolj sproščeno. Vse to sem po vrnitvi že občutil."
Tri tekme so že za vami, občutki po njih so verjetno še mešani.
"Poleg spremenjene ekipe je tukaj nov tudi trener ... S Tomažem Ocvirkom sem sicer že sodeloval, a je imel takrat drugačno vlogo. Bil je trener, sedaj je glavni trener. Bodimo potrpežljivi, sistem celjske igre je drugačen. Ni nujno, da bom kot nekoč spet dosegal štirinajst golov na tekmo. Tudi sam pri sebi tega še ne pričakujem; čeprav vem, da so v športu velike spremembe mogoče v zelo kratkem času. Ena dobra tekma in potem je cela sezona uspešna. Ujeti se moram z ekipo tako v obrambi kot v napadu. Ko se bo to izšlo, bomo kot ekipa enakovredni vsem moštvom tudi v ligi prvakov."
Na vašem igralnem mestu imate ostro konkurenco v Maticu Grošlju in Tadeju Kljunu.
"Oba sta super fanta, poznamo se iz prejšnjih sezon. Grošelj se je pred dvema sezonama že priključil prvi ekipi, Kljun je takrat z nami samo treniral. Oba sta napredovala, sedaj jima bom poskušal pomagati - vsi bomo pomagali ekipi. Enkrat bom prispeval več jaz, drugič kdo od njiju ..."
Žena je verjetno zadovoljna, da ste se vrnili v Celje. Družine športnikov so pogosto velike žrtve selitev, prestopov ... Eno samo prilagajanje, med katerim ni mogoče vzpostaviti trdnejših stikov.
"Ja, seveda je vesela. Hčerka je sedaj stara dve leti in v tem času je skrbela zanjo. V Sloveniji je pustila službo, prekinila kariero in odšla z menoj na Poljsko. Tehtali smo ... in najbolj tehtna je bila vrnitev v domovino."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
