Tomaž Ranc
Vračate se v vaše staro okolje, Celje, kako je prišlo do sodelovanja?
"Vzel sem si čas ze premislek, čakal na kakšno pametno ponudbo in tujine, obljub in besed je bilo veliko, bolj malo pa na papirju, zato je bila odločitev enostavna - ne bom več čakal, vrniti se moram v tekmovalni ritem, ker le s tem lahko dvignem kondicijo in formo nazaj. Ves čas sem bil v pogonu, sem v spodobnem stanju, ampak ko je tu žoga, je drugače kot če ne vem koliko treniraš sam, zaradi treningov v ekipi bom veliko hitreje nazaj v ritmu."
Celje je državni prvak, je to pripomoglo k odločitvi glede na vaše ambicije?
"Ne, to je moje okolje, tu je moj dom in v takem primeru, ko vem, da lahko pomagam klubu in klub meni, je to najbolj smiselna odločitev."
Kako poznate celjsko ekipo? Ima reprezentante, vratarja Rozmana, Kadušić je igral za BIH proti Nizozemski 0:0, Moldavec Marandici proti Sloveniji ...
"Poznam jih, od februarja sem igral v slovenski ligi in igral proti njim, so mladi, željni igralci, polni energije."
Trener Dušan Kosič se je uveljavil, osvojil naslov prvaka, kaj pričakuje od vas in vi od njega?
"Odkrito sva se pogovorila in po tem pogovoru odločila, da gremo v sodelovanje, zagotovo ne bo nobenega popuščanja ali kreditov zaradi moje kariere v preteklosti, česar tudi sam ne želim, in moje je, da na treningu in na tekmah sam pokažem, da si zaslužim mesto v prvi postavi ali zaslužim minute, ki jih bom dobil."
Bezjak ve, da zaradi pretekle kariere ne bo nobenih popuščanj, niti jih ne želi
Bili ste prvak v Bolgariji, na Hrvaškem, Cipru, v Sloveniji še ne, saj vam je z Olimpijo spodletelo, kako vidite možnosti Celja?
"Ko si enkrat prvak, je gotovo ambicija ostati na vrhu, seveda pa to ne sme biti nek pritisk."
Je Celje iskalo ofenzivnega igralca po odhodu Lotriča?
"Drži, njega ni več, ne vem natančno, če so kaj iskali, z moje strani so imeli opcijo in dogovorili smo se za pogodbo do konca sezone."
Kakšne spomine imate na nogometno uveljavitev v Celju in kaj je bil vaš največji uspeh v knežjem mestu?
"Pri kadetih sem prestopil v Celje in nogometno odraščal v tem okolju, zato ostanejo lepi spomini. Dolgo sem bil v tujini in lepo se je vrniti domov, sploh zdaj, ko sem z družino v domačem okolju, vse je dvestoodstotno drugače kot na tujem. Tukaj sem igral do 22 leta, do prestopa v Ludogorec. Spominjam se denimo finala pokala z Mariborom, ko smo izgubili po enajstemtrovkah, ponavadi smo bili okoli sredine lestvice, bilo pa je lepih golov. Včeraj sem opravil prvi trening, zdaj že hitim na drugega dopoldanskega. Želim se znova dokazati."
