Na SP končno spopad velikanov: Dalićev zadnji čudež ali Tuchelov marš k naslovu?

Uživate v svetovnem prvenstvu? Ali pa ste med onimi, ki bentijo, da so tekme povečini slabe in da je vse skupaj eno samo čakanje na izločilne boje? Potem se nocoj najde nekaj za vas. Čas je za spopad velikanov evropskega nogometa. Ob 22. uri po našem času Hrvati v Dallasu trčijo ob Angleže. V Zagrebu se na trgih pripravlja velika fešta s prenosom iz Teksasa. A nihče pri naših južnih sosedih ne ve, kaj pričakovati od kockastih na tem prvenstvu. No, živčne zlome zagotovo. Hrvati so izvedenci zanje.

V hrvaški nogometni slačilnici čas teče drugače. Alfa in omega ostaja Luka Modrić. Šteje jih že 40, a brez njega bi bila panika, prekrut prelom z zlato generacijo. Ivan Perišić je v Ameriko priletel s 37 leti. Andrej Kramarić s 34. Moštva si ni mogoče zamisliti brez 32-letnega Matea Kovačića. Mario Pašalić, ki nam je vzel veselje pred desetimi dnevi v Varaždinu, ima leto manj. V generacijskem premiku pa je čas tudi pri Hrvatih opravil svoje. Ob vsem veselju, ki so ga navijačem dali s finalom leta 2018, s tretjim mestom leta 2022, so se počasi poslavljali Ivan Rakitić, Mario Mandžukić, Marcelo Brozović, Dejan Lovren, Domagoj Vida ...

Hrvaški miks: izkušnje, mladost in srce

Naše sosede malce že daje nostalgija. A dokler je tu Modrić, je tu stik z lepimi časi. Saj imajo ob Jošku Gvardiolu spet nove dobre dečke. Z najmlajšim v sedanjem moštvu, pa že asom. Komaj 19-letnim Dalmatincem Luko Vuškovićem, branilcem Tottenhama, ki je sezono preživel na posoji v Hamburgu. In predvsem, če bodo šli čez skupino z Anglijo, Gano in Panamo, imajo - penale. Lahko se mučijo v kvalifikacijah ali pa v Varaždinu z nami, a ko pride veliko tekmovanje, so Hrvati velika nadloga. Pred osmimi leti so v loteriji enajstmetrovk ven vrgli Dansko in Rusijo, pred štirimi Japonsko in Brazilijo. Hja, Dominik Livaković je spet nared za šok na hrvaški način.

In kaj zmorejo tokrat? V pripravah niso blesteli. A kdo od velikih te dni prav zares blesti? Je pa dejstvo, da ima selektor Zlatko Dalić vsaj na papirju najskromnejšo zasedbo doslej. Še en preboj gor proti četrtfinalu ali še naprej bi tokrat zares bil čudež. Dober opomin je bil Euro 2024: prepričljiv poraz s Španijo, remija z Albanijo in nogometno zadnje čase ne ravno relevantno Italijo. Konec že po skupinskem delu. Veliko razočaranje. Dalić je ostal. Je Amerika njegov zadnji veliki turnir? Skoraj zagotovo. Toda ne misli oditi brez pomembnih zmag: "Vemo, da nas javnost vidi kot avtsajderje proti Angliji. A ravno v takšnih situacijah je Hrvaška najmočnejša. Imamo izkušnje, imamo mladost in predvsem imamo srce."

Cenijo preteklost, zrejo v prihodnost

Začne se v teksaškem peklu. V Arlingtonu na obrobju Dallasa. Na stadionu za poldrugo milijardo dolarjev, kjer je doma najdražje športno moštvo sveta. Kavboji iz Dallasa iz lige ameriškega nogometa, katerih vrednost ocenjujejo na norih trinajst milijard dolarjev. Krepko čez trideset stopinj Celzija naj bi šlo danes ob treh popoldne po lokalnem času. Izziv ne le za Hrvaško, tudi za strašno Anglijo. Jude Bellingham, Declan Rice, Bukayo Saka, spredaj neuničljivi Harry Kane, ja, Anglija je (spet) eden največjih favoritov. S spominom, kaj se ti na SP lahko zgodi proti Hrvaški: v polfinalu pred osmimi leti jo je z golom v 109. minuti s prvenstva zabrisal Mandžukić. Zato selektor Thomas Tuchel govori z mešanico previdnosti in drznosti: "Hrvaška je ekipa z neverjetnim tekmovalnim značajem in zmagovalno mentaliteto. Luka Modrić ostaja motor njene igre, ne glede na leta. Spoštujemo preteklost, vendar je ta Anglija osredotočena na prihodnost."

Otoški mediji seveda trobijo o tem, da se nogomet vrača domov. Zdaj menda zares. Od angleškega naslova svetovnih prvakov na Wembleyju pa je že okroglih šestdeset let. Bo Nemec pravi za selektorja-prvaka? Če bi štele kvalifikacije, je že zmagal. Anglija jih je končala z osmimi zmagami na osmih tekmah, z gol-razliko 22:0, in si kot prva v Evropi zagotovila SP. V pripravah - blizu kampa Anglije so se streljali, med selitvijo s Floride v glavno bazo v Kansas so ji s tovornjakov pokradli nogometno robo z dvema plišastima levoma vred - pa se je začelo. Japonska je bila njen prvi poraz proti azijski ekipi, proti Novi Zelandiji jo je iz težav izvlekel Kane. Udarec za značilno angleško pretirano samozavest. Morda pa prav takšna Anglija, ne do konca prevzetna, odide do konca.