(INTERVJU) Tadej Sok: Imam čuden občutek in težko mi je pri srcu

Konec tedna ste po enajstih letih odigrali zadnjo tekmo pred domačimi, mariborskimi navijači. Kako ste jo doživeli, ste imeli cmok v grlu?

"Ni bilo najlažje. Zagotovo je bila posebna tekma, konec koncev se moja zgodba v klubu zaključuje, v vseh teh letih pa se je zgodilo veliko stvari, veliko lepega smo doživeli. Po drugi strani je bila to tekma, ki bi klubu prinesla obstanek v ligi. Ni se nam izšlo, obračun proti Slovenj Gradcu je bil v stilu celotne sezone. Klub ni v najboljši situaciji. Niti ne vemo, kaj se bo prihodnje leto zgodilo s člansko ekipo. Vseeno upam, da se bo zgodba peljala naprej in da izpad iz prve A-lige ne pomeni konec članskega rokometa v Mariboru."

Prihodnost torej ni svetla ...

"Ni ravno najlepše obdobje, imam čuden občutek in težko mi je pri srcu. Še vedno pa verjamem, da je dovolj ljudi, ki si v Mariboru želijo rokometa na najvišji ravni in da se še enkrat ponovi zgodba izpred let, ko so bili veliki uspehi. Resnično upam, da bo tako. Ne le v petek, ko smo izgubili proti Slovenj Gradcu, težko je bilo tudi v nedeljo, ko smo izvedeli, da je Dobova premagala Slovan. Zdaj je odločeno, v medsebojnih tekmah smo slabši od vseh ekip iz spodnjega dela lestvice. Morali bi imeti vsaj točko več, da bi lahko še upali. Zadnji krog tako ne odloča o ničemer."

Kaj pa vi osebno, kako ste se izkazali? Ste drugi strelec kluba, pred vami je letos le Izidor Budja.

"Težko je biti zadovoljen, če ekipa izpade. Ni bila najboljša sezona, niti z moje strani. Bilo je nekaj vzponov, a preveč padcev, na žalost se ni izšlo."

Ste pa imeli tudi nekaj nesreče, to je treba priznati, pet neodločenih izidov je veliko.

"Kot na zadnji tekmi smo bili skozi vso sezono ves čas zraven. Nobena ekipa nas ni nadigrala, tudi z najboljšimi smo se solidno kosali, a smo ob zaključkih tekem naredili preveč napak, bile so izgubljene žoge, zgrešeni zicerji. Veliko tekem smo izgubili z golom, dvema ali tremi razlike. Najslabši občutek je, ker smo dokazali, da zmoremo, še posebej proti boljšim ekipam. Premagali smo Koper, Ribnico, dvakrat remizirali z Ribnico ..., z enakovrednimi pa potegnili kratko. Bilo je tudi nekaj nesreče s poškodbami, z vsem stanjem okoli kluba, a na koncu je brez zveze iskati izgovore. Še vedno smo na igrišču imeli priložnost zmagati, si zagotoviti obstanek."

Kaj je bilo drugače pred korono, pred štirimi leti? Takrat je Maribor prvenstvo končal na četrtem mestu in se uvrstil v Evropo.

"Ravno v zadnji sezoni, ko smo igrali v Evropi, so se začele težave. Že takrat so se začeli kazati zametki, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Po koroni, trener je bil Siniša Markota, je sezona potekala dokaj okej, tudi lanska je bila okej, ne pa super. Vse te stvari so povezane s finančnimi vložki. Sredstev je bilo manj, klub se je moral osredotočati in si pomagati z mladimi igralci, kar je logična poteza, a letos se je izkazalo, da vendarle nismo dovolj kvalitetni."

Kaj pa honorarji? So redni? Vemo, da so se okoli novega leta znižali.

"Po novem letu so v klubu iskreno povedali, kakšno je stanje. Niso pa bili ti ukrepi tako drastični in vsa sredstva, za katera smo dogovorjeni, prihajajo normalno. To v nobenem primeru ni in ne more biti razlog."

Je težko poleg službe usklajevati rokometne obveznosti? Je bilo pred leti, ko ste bili študent, lažje?

"Vsekakor je zdaj težje. Po eni strani sem bolj izkušen in kakšno tekmo lažje odigram, kak trening lažje oddelam, saj sem nekaj že dal skozi. Glede časa, ki ga imam na voljo za rokomet, pa ni primerjave. Ko si študent, hodiš na predavanja, vaje, a vseeno zmoreš opraviti osem treningov na teden. Na faksu se da marsikaj dogovoriti. Služba je pa le služba, tam moraš biti osem ur, haha. Od novega leta naprej je sicer usklajevanje lažje, ker treniram trikrat tedensko. Na koncu je vedno tako, da če je volja, se da vse. Ni pa to čisti profesionalizem, kot je bil prej, ko sem imel v glavi le rokomet in celotne dneve planiral okoli njega."

Kljub dogajanju v zadnjem obdobju pa verjetno vseeno prevladujejo lepi spomini.

"Absolutno. Vedno je tako, da ko pogledaš nazaj, se spomniš, kar je bilo lepo. Vseh ljudi, ki si jih spoznal, tudi nekaj medalj smo osvojili, skoraj smo se uvrstili na 'final four' evropskega pokala. Lepo je bilo v Mariboru, zato mi je še toliko bolj žal, da se zaključuje, kot se. A nimamo kaj, treba je iti dalje."

Vam je še posebej v spominu ostala katera tekma?

"Ne vem, ali bom kdaj pozabil obračun z Göppingenom, ko smo v zadnji sekundi, ko smo bili že z nogo in pol na zaključnem turnirju četverice, dobili gol in izgubili. Za vedno mi bosta v spominu ostala tudi leto 2015 in druga tekma končnice proti Velenju. Takrat sem si strgal križne vezi. Tega ne moreš pozabiti, tudi pogled na koleno te vedno znova spomni na ta dogodek (smeh)."

Vam je žal, da se niste preizkusili v tujini?

"Vedno sem se želel, ampak Maribor je bil takrat med top tremi ekipami v državi. Bili so dobri časi, igral se je dober rokomet, bila je Evropa. In si rečeš, bom počakal še kakšno leto. Potem pride poškodba, ko si na vrhuncu kariere, star 26, 27 let, in ti vzame dve leti, potem pa je že pozno. Ko pogledam nazaj, bi kakšno priložnost prej zagrabil in šel v tujino. To obžalujem."

Se po vseh letih bivanja v Mariboru že imate za Mariborčana?

"Glede na to, da sem Mariborčan po dokumentih, bi lahko rekel, da ja. Čeprav rodni kraj bo vedno ostal prvi dom."

Drži, da boste kariero nadaljevali v Ormožu, kjer ste pred prihodom v Maribor že igrali, in to šest sezon?

"Ne morem potrditi. Se dogovarjamo, a še ni stoodstotno. Bomo o tem po koncu sezone."

Prav derbiji med Ormožem in Mariborom so imeli nekoč poseben naboj. Je še tako?

"Ni tako, kot je bilo v najboljših časih. Mi je bilo pa proti Ormožu vedno težko igrati. Zagotovo je to derbi s posebno noto. Škoda, da ga v naslednji sezoni ne bo."

Kako kakovostno je slovensko državno prvenstvo? Kakšni premiki so se zgodili v zadnjih desetih letih?

"Kakovost vsekakor ni na ravni izpred desetih let, a to je vse povezano s financami, v tistih časih je bilo v ligi več tujcev. Klubi so se kasneje morali prilagoditi, hvala bogu, da so pri nas večinoma zelo dobre rokometne šole in se lahko zanesejo na svoje igralce. Če gremo čez vse ekipe, je veliko igralcev letnika 2000 in mlajših. Kvaliteta lige je nekoliko slabša, po drugi strani pa vsi dobijo priložnost, a vsi, ki se izkažejo, gredo nato v tujino."

Kako bi ocenili svojo fizično pripravljenost? Se počutite, da greste proti 35. letu?

"Fizična pripravljenost pri meni nikoli ni predstavljala težave. Rad treniram tudi, ko ni sezone. Fitnes je moja druga ljubezen, še vedno se počutim precej dobro pripravljenega. Na način, kot sem treniral takrat, ko je bil v glavi samo rokomet, bi lahko brez težav igral še nekaj sezon. Še vedno lahko 'laufam' z mladiči, če se lahko tako izrazim (smeh, op. p.)."

Kljub dobrim igram v mariborskem dresu, še prej v ormoškem, uradnega nastopa za člansko reprezentanco niste dočakali. Vam je kdaj žal?

"Želja vsakega športnika je igranje za državno reprezentanco. To je največ, kar lahko dosežeš. Že v mladinski reprezentanci sem čutil veliko čast. Do članov mi ni uspelo priti, vemo, kakšna je bila in še je konkurenca na desnem krilu. Na žalost se ni izšlo, ampak nič za to."

Ko sva ravno pri reprezentanci, kakšno prihodnost ji napovedujete?

"V slovenski ligi je vedno več mladih igralcev, ki dobivajo priložnosti in hitro najdejo klube v tujini. Tudi mladi, ki jim je selektor dal priložnost na zadnjih tekmah, so se kar izkazali, tako da nas za prihodnost reprezentance ni treba skrbeti. Seveda pridejo cikli, ko ne gre vse po načrtih, menjajo se generacije, a verjamem, da smo še vedno dovolj kakovostni, da posežemo po višjih mestih kot v zadnjem obdobju."

Kakšni pa so vaši načrti? Kje se vidite čez nekaj let?

"Že v letošnji sezoni sem bil zelo blizu, da bi rokomet končal, toda odločil sem se drugače. Zelo si želim delati v fizični pripravi. Kaj bo čez tri, štiri ali pet let, je težko reči. Prav tako je težko reči, ko si celo življenje zraven, da boš šel iz športa. Upam, da se po koncu kariere najde kje kakšno mesto."

V rokometu ste prisotni že 27 let. Drži?

"Bo nekaj takega, od drugega razreda osnovne šole."

Bi še enkrat prehodili to pot?

"Ni mi žal, da sem se odločil zanjo, čeprav včasih ni bilo najlažje, a tako je v vsakem športu. V šestem, sedmem razredu sem imel željo po nogometu, a to je bil samo preblisk, in zadovoljen sem, da sem ostal v rokometu. Konec koncev je cela moja družina v rokometu, tako da je bil kar prava izbira."