Jernej Damjan ima za sabo bogato skakalno kariero, desetletje in pol je nastopal na najvišjem nivoju, pred tremi leti pa prestopil na drugo stran. Danes je 40-letnik morda še tesneje vpet v karavano kot prej. Dela ima vrh glave, saj je strokovni komentator na Eurosportu, tehnični delegat na tekmah svetovnega pokala in predstavnik športnikov v komisiji na Mednarodni smučarski zvezi (Fis), hkrati pa tudi vodja marketinga pri nordijcih na slovenski smučarski zvezi (SZS), toda v njem uživa.

Pred tradicionalnim zaključkom sezone v Planici se mu vračajo spomini iz tekmovalnih dni. "Ja, vedno pridejo, ampak želje, da bi šel še kdaj na skakalnico, sploh velikanko, absolutno ni nobene. Kdaj, ko je res lep dan, ko vidiš, kako uživajo tekmovalci, me pa zamika," je priznal zgovorni 40-letni Ljubljančan. Pod Poncami je vedno užival iz več razlogov: "Planica je bila vedno nekaj posebnega. Ne samo, da je doma pred najboljšimi navijači na svetu, ampak je tudi zadnja tekma v sezoni in na velikanki. Vedno je bilo toliko superlativov, da smo nanjo komaj čakali. Pa čeprav sem prišel domov, odkar je turneja Raw Air, zelo izžet. Prehod je zelo kratek. Nič časa nimaš, prideš kar na tiskovne konference, potem odhod v Planico - in kar naenkrat si spet na skakalnici. Vrhunsko moraš biti 'prištiman', da lahko oddelaš na nivoju."

Vam je včasih uspelo. Iz Planice imate dvoje stopničk, tretje mesto s posamične in ekipne tekme. Imata ti uvrstitvi posebno mesto v vaših spominih?

"Ja, posamično tretje mesto je bilo nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Takrat sta ob meni na odru stala Ammann in Malysz. Tista tekma je bila zelo kratka, tako da velikega užitka v letenju ni bilo, je bilo pa rezultatsko toliko boljše. Ekipna mi je bila pa sploh 'ful the best', ker sem še osebni rekord skočil. Tisti dan mi bo ostal za vedno. Ni lepšega, ko vidiš, da se vsi s tabo veselijo, zato si vsak Slovenec uspehe v Planici zapomni za vedno."

Še bolj bi si jih, če bi Planica spet prevzela svetovni rekord. Se lahko to zgodi, kdaj, kaj je treba narediti?

"Najprej je treba premakniti Fis. Letos rekorda absolutno ne vidim. Če gledamo vse tekme, v Kulmu najdaljši skok 238 metrov, Oberstdorf 234, lani v Vikersundu Stefan Kraft pri 236 metrih niti stati ni mogel. Spremembe v krivuljah na letalnicah so šle v napačno smer - in dokler Fis nečesa ne naredi, mislim, da rekord ni mogoč. Že lani smo na Fis sestankih imeli debato na to temo - in tako bom rekel: dva pola sta, eden je absolutno za, drugi je absolutno proti, ampak nekaj bo treba narediti, ker si vsi želimo novih rekordov. Drugače to ni težko izvesti, skakalnice je treba malo spremeniti, ni to nekaj neizvedljivega. Če se vpraša tekmovalce, mislim, da so vsi enotnega mnenja, da je absolutno mogoče leteti dlje. Rekord Krafta je star sedem let, vse gre naprej - in čas je, da gre tudi to."

Od leta 2019 ste v Fisovi komisiji za športnike. Kam pluje organizacija, v kateri smeri vidite prihodnost?

"Gledam z dveh stališč - skokov kot posamične discipline, po drugi strani pa celotnega Fisa. Dejstvo je, da je organizacija zakostenela, spremembe se dogajajo izredno počasi. Moj vidik je, da so v zadnjih 15, 20 letih kar malo zaspali. Letos je bilo veliko sprememb, ampak bi se še veliko dalo narediti. Treba je gledati malo bolj v prihodnost, se postaviti v realen svet, v tega, v katerem živimo. Skoki so ena redkih disciplin znotraj Fisa, da ne bomo imeli težav zaradi globalnega segrevanja, karkoli se zgodi. Imamo plastiko, na kateri se že opravi več skokov kakor na snegu. Mogoče kdo ni najbolje sprejel hibridnih tekem, ki smo jih videli v prejšnji sezoni, toda s tem rešujemo šport in ne posegamo v naravo z dodatnim izdelovanjem snega."

Je za to, da javnost to sprejme, potreben le čas - ali kaj drugega? Lahko skoki mogoče celo postanejo poletni šport?

"V Visli je bila mogoče primarno narejena napaka Fisa glede komunikacije. Rekli so, da to delajo zato, da bodo lahko prej začeli svetovni pokal. Če bi povedali, kar sem jaz prej, kar je tudi res, bi ljudje te tekme verjetno precej lažje sprejeli. Dejstvo je, da če snega ne bo več oziroma če ga bo vedno manj, ne bomo rekli okej, zdaj pa ne bomo imeli tekem. Ljudje bodo počasi razumeli, da je to edina rešitev. Po drugi strani bomo lahko na tak način približali skoke državam, v katerih snega že v osnovi ni."

Kot komentator na Eurosportu imate širšo sliko, kako so skoki priljubljeni, razširjeni v svetu. V koliko državah jih predvajate, kakšno je zanimanje?

"Preseneča me, da je zanimanje, glede na to, kako, kako malo držav se s skoki ukvarja, ogromno. Ravno zaradi tega se mi zdi prehod v hibridne tekme oziroma dati večji poudarek poletnim ključnega pomena, da bi v naslednjih desetih, dvajsetih letih skoke povzdignili v globalen šport. Trenutno je to šport srednje in severne Evrope, mogoče Japonske. Pustimo Ameriko, Kanado, imajo neke športnike, a gledanost tam ni najboljša. Velik preskok je bil letos, tudi na mojo pobudo, da lahko skoke končno spremljaš kjerkoli po svetu, kadarkoli želiš. V državah, kjer televizije niso odkupile televizijskih pravic, jih lahko preko youtuba. Na tak način ustvarjaš interes, ker ni nobene logike, da bi, na primer, na Tajskem gradili skakalnico. Tam 99 odstotkov ljudi za skoke ni niti slišalo, kaj šele, da bi jih gledali. Bistvo je tudi, da se približamo mladim in jim vse zimske športe spet naredimo zanimive ter atraktivne. Vsi dobro vemo, da veliko časa preživijo pred najmanjšimi ekrani, gledanje televizije ni več vsakodnevno opravilo nekega desetletnika."

Da ste postali komentator na Eurosportu, je potrditev vaše strokovnosti in tudi znanja angleščine. Če prvo – glede na skakalni pedigre – ni sporno, kje ste se tako dobro naučili jezika?

"Prvič me je bivši glavni komentator David Goldstrom poklical pred olimpijskimi igrami v Pekingu, ampak sem imel pogodbo z olimpijskim komitejem, bil sem vodja reprezentance. Že takrat se mi je zdela velika čast, da so se sploh spomnili name, da so me videli kot nekoga, ki je sposoben v angleško govorečem okolju prenašati informacije in biti cenjen s strani mednarodne publike. Trudim se, da bi bil še boljši, s še večjim besednim zakladom. Dostikrat mi kakšna beseda zmanjka, ampak upam, da sva z Ianom Findlayem dovolj dobra, da bova v naslednjih letih nadaljevala zgodbo, ker priznam, da v tem zelo uživam. Angleščina mi je bila že od mladih nog zelo simpatična, nikoli nisem imel težav, čez leta pa je zaradi vsega mojega udejstvovanja postala včasih kar moj prvi jezik."

Navadni smrtniki imamo včasih težave dojeti, kaj vse se s tekmovalcem dogaja pri odskoku, v letu, kaj je kdo storil prav in kaj narobe, tudi kakšni komentatorji se kar motijo. Kako dobro gre vam od rok?

"Dejstvo je, da mi pomaga, da že vse življenje gledam posnetke skokov. Na nivoju svetovnega pokala je težko komentirati, ker so napake zelo majhne in kdaj dejansko ne vidim, kaj se je zgodilo. Sploh pa je težko zaradi vseh dronov, zaradi posnetkov s čudnih kotov, sicer zelo lepih za gledalca. Ko sem bil nazadnje na treningu z našimi in stal na trenerski tribuni, rečeš, 'o, fajn, kako se tu vse vidi'. Res se trudim povedati tisto, kar vidim. Ker sem tudi predstavnik tekmovalcev, si ne bom nekaj kar izmislil samo zato, da bom kaj povedal. Od Eurosporta sem zahteval dostop do podatkov o vetru. Imam enakega kot Borek Sedlak, ki pritiska zeleno luč. Glede na to, kako velik vpliv ima veter v zadnjih letih, se lahko hitro zgodi, da tekmovalec sam ni dosti kriv, če ga je veter sklatil."

Menda večinoma komentirate kar od doma. Boste v Planici vseeno na prizorišču?

"Ja, bom, mi bodo plačali kabino. Pri delu mi pomaga, da sem v Fis vpet po drugih poteh, poznam direktorje, pomočnike, vse. Karkoli se čudnega zgodi, lahko z enim sporočilom izvem, kaj se dogaja. A če si ves čas doma in če ne ostaneš v teh krogih, je manko še večji, ko se ljudje zamenjajo. Že zdaj mi manjkajo kakšne zgodbe iz ozadja, ki bi jih drugače lahko zbral s pogovori s tekmovalci, vodstvom, s komerkoli, zato upam, da me čim večkrat pošljejo na teren."

Skoki so od časov, ko sta štela le daljava in slog, postali precej bolj eksakten šport. Vse se računa, vse je matematika. Je čas, da se ukinejo ocene, ki znajo biti kar sporne in nakopljejo največ jeze tekmovalcem in trenerjem?

"S tem se ne bi strinjal. Stefan Kraft dokazuje, da so skoki tudi šport elegance. Naj tako ostane. Če je kdaj malo jeze, ni nič narobe. To je kot favl pri nogometu ali košarki, če je bil ali ne. Mene bolj moti, da se zvišujejo točke za veter, da se rampe vedno pogosteje premikajo. Navijaču je vedno težje vedeti, kaj se dogaja, brez računalnika skokov sploh ne moreš več spremljati. Nekajkrat sem že omenil, da mora Fis zelo dobro razmisliti, kako zmanjšati vplive vetra na skoke. Da bi bilo kot včasih - tisti, ki je bil najdaljši, je zmagal."

Kaj to pomeni, da je treba graditi vetrne pregrade, izboljšati logaritme, ki računajo dodatke in odbitke?

"Ne. Mislim, da je treba narediti spremembe v opremi, da bo vpliv vetra na skok manjši. Tukaj ne bom pameten, ker nimam pravega odgovora. Ni bilo nekih analiz, ampak mislim, da je to stvar, o kateri bi moral Fis začeti razmišljati in v to vlagati."

Kako se vam kot vodji marketinga na SZS odpirajo vrata pri sponzorjih?

"Glede skokov nimam nobene pripombe, skrbijo za nas, so pa v zadnjih letih, sploh od covida naprej, postali bolj preudarni. Dejstvo je, da so bila pred 20 leti vsa sponzorstva skoraj na prijateljski ravni, zdaj pa je to poslovni model, pri katerem imajo oni svoje zahteve, mi svoje - in je treba vse izpolniti na obeh straneh."

Skakalci niste tisti športniki, ki bi lahko po karieri živeli umirjeno upokojensko življenje, niti Peter Prevc ne, ki je največji šampion te generacije in gre v pokoj letos po Planici. Kje ga vi vidite v prihodnosti?

"To je zelo težko vprašanje. Tudi sam sem nedolgo nazaj zaključil kariero in bi se na njegovem mestu vprašal, kje se vidim, čutim. Ni vedno to, kje bi lahko največ vrnil športu, narodu ali komurkoli že. Znanja in izkušenj ima toliko kot redko kdo in bi bila velika škoda, da bi šlo to v nič, da se ne bi prenašalo na naslednje generacije. Bistveno zdaj je - po vsem odrekanju od družine, prijateljev do marsičesa v zadnjih skoraj 20 letih -, da najde sebe."

Zanimivo pri njem je, da po napovedi konca kariere skače tako dobro kot nazadnje v šampionski sezoni. Tudi vi ste v zrelem obdobju, ko ste bili z eno nogo že v službi, skakali zelo dobro. V čem je poanta, res samo v sproščenosti?

"Mislim, da je odložil velik nahrbtnik, ko se je odločil, da bo to javno povedal. Tekmovalci dajo nase največ pritiska, zdaj pa točno ve, da ima pred sabo še par tekem. Nima česa izgubiti, lahko samo uživa - in točno to počne. To je 'the best' za spremljanje."

Pika na i njegovi karieri bi bila zmaga v Planici.

"Moj sokomentator Ian je napovedal, da bo Peter zmagal na zadnji tekmi v Planici v nedeljo. Upam, da ima prav, haha."

Lahko pa zmaga tudi kdorkoli drug od Slovencev. V tej sezoni se kar po vrsti izmenjujejo na vrhu ...

"To je odraz dobrega dela v ozadju, dokaz, da sistem deluje, ker vedno hočeš imeti dobro ekipo. V preteklosti je bil Primož Peterka sam, tudi Peter Prevc v prvih letih, nobenega od nas ni bilo blizu. Dejstvo je, da en tekmovalec težko prenese pritisk, ki ga prinesejo zmage. Danes pa, če na primer Pero zmaga in je Lanišek deseti, se nihče ne bo dosti sekiral - in če bo naslednjič obratno, tudi ne. Močna ekipa je bistvo uspeha na dolgi rok, če mene vprašate, čeprav gre za individualen šport."