Kdor je v soboto zvečer iz telovadnice II. gimnazije slišal krike, oglušujoč ritem bobnov, neprestani trušč z navijanjem in še nekakšno galaktično sireno, s katero je navijač - v mejah dovoljenega - oviral goste pri prostih metih, ne bi verjel, da so tam igrali košarkarsko tekmo - četrte lige.
Tudi navijači iz Gorenjske so prišli. Skupaj z moštvom, s takšnim nadstropnim avtobusom, da bi jim zavidali še Chicago Bulls, ko so v devetdesetih, ko je mariborska košarka še imela prvo ligo, naokoli razkazovali svoje pokale. Ob vzklikih "Že-ka-ka!" pa se je gostujoče veselje in bentenje porazgubilo. Kajti ŽKK Maribor si je že v prvi sezoni svojih novih ligaških začetkov zagotovil napredovanje.
Na Taboru je zdaj tretja liga. Komisar Košarkarske zveze Slovenije je železničarjem za konec vročega večera predal priznanje, simbolično velikansko vozovnico za 3. SKL, s katero je kapetan Robert Stojković gledalcem mahal kot s pokalom evrolige. Zakaj pa ne, mariborska košarka hoče več od (naj)nižjih lig in če je bil to eden prvih korakov nazaj k lepšim časom, je bil pravšnji. Simpatičen. Sijajen večer s 300 gledalci, več jih v gimnazijsko dvorano niti ne bi spravili, in že po višini občinstva je bilo jasno, da je med njimi staro in mlado iz mestnih košarkarskih vrst, od Sergeja Ravnikarja do Draga Vezjaka.
Dobro je ŽKK s svojimi privrženci nakuril vzdušje že pred odločilno tekmo s Krvavcem Meteorjem. Toda žilavi gostje se niso dali, čeprav jim je zid slavnih ob vstopu v dvorano, s katerega se smejita obraza Boštjana Nachbarja in Sanija Bečirovića, dal vedeti, da so prišli v kraje s pravo košarkarsko zgodovino. Ko se je zdelo, da jim bodo Mariborčani pobegnili, so se vsakič vrnili s trojko ali dvema.
Jure Ritlop je s prvim zabijanjem na tekmi še bolj podžgal vzdušje. ŽKK je takrat ušel na plus 6, kar je bila sploh največja razlika prvega polčasa. Strah navijačev sedem minut pred koncem, ko je pri rezultatu 67:64 David Drame, ki je dotlej nametal 15 točk, storil nešportni prekršek in moral s petimi osebnimi napakami z igrišča, takoj za tem pa je Denis Kaube zaradi ostrih besed sodniku dobil še tehnično, je bil zaman. Gostje, ki so teden prej dobili tekmo doma, v Cerkljah na Gorenjskem, in tako v zmagah izenačili na 1:1, so s trojko še zadnjič povedli 78:77. Potem pa je prevladala hladnokrvnost Jureta Ritlopa, z 22 točkami prvega mariborskega strelca, Marka Matijeviča (17), ki je eno od svojih treh trojk prihranil za razburljiv finiš, Blaža Abrama (12), stebra Benija Bručija (10) ...
Zadnje sekunde so bile le še čakanje na slavje z rezultatom 88:80. Končno si je smel oddahniti predsednik, strokovni vodja, trener moštva Matjaž Čuješ, član še tistega ŽKK-ja iz osemdesetih, po vseh združitvah, delitvah in razpadih v mestni košarki pa zdaj eden tistih, ki vlečejo voz na Taboru. Dovolj kondicije je imel, da je celo tekmo hodil gor in dol ob klopi in goreče vodil moštvo z brisačo v rokah, kajti s 300 gledalci je bilo na gimnaziji vroče kot v kotlu. In kot podarja: želeli so si tretje lige, napovedovati si je niso drznili, na tak razburljiv način in z domačim fanti na terenu pa je konec še slajši. No, ni še povsem konec. Ligo višje napredujeta oba finalista, a treba se je udariti še za častni naslov prvaka četrte lige s Stražiščem. Prva tekma bo 25. aprila v Kranju, povratna 5. maja na II. gimnaziji.
Zdaj ima Maribor v tretji ligi Branik, ŽKK in še sosede iz Miklavža na Dravskem polju, da se obeta kup lokalnih derbijev. Razen če jima Branik že v tej sezoni pobegne iz tretje lige v drugo. Na solidni poti je: v soboto je v Ljubljani dobil prvo tekmo proti ekipi Cedevita Olimpija mladi z rezultatom 73:69. In rezultat je nadvse pomemben, saj se v četrtfinalu 3. SKL igrata dve tekmi in šteje skupna razlika v koših. Če branikovci 27. aprila v Lukni ubranijo prednost, naletijo na Ajdovce, zadnjo oviro na poti v drugo ligo.
