Na družbenih omrežjih se pojavljajo skupine, v katerih starši delijo in iščejo nasvete o tem, kako otroka pozdraviti z alternativno medicino. Jasno je, da gre za najbolj skrajne primere. Pa vendarle - obstajajo. In dogajajo se pri nas. Otroke, ki več dni trpijo za visoko vročino, zdravijo z nadangeli, malčku, ki si zlomi roko, pomagajo z Jezusovim polaganjem rok, anestezijo zavračajo. "Če je namen, da moj otrok ne doživi odrasle dobe, ga najbrž Bog vzame k sebi. Če umre po cepivu, pa ga je ubilo zdravstvo, medicina, farmacija in zdravnik," piše na eni od tovrstnih strani. Do kod ima starš pravico odločati o načinu zdravljenja svojega otroka? Lahko zavrne uradno medicino? Kakšne so posledice in kdo jih nosi?
Nikogar, ki se je poslužil alternative, ne bom zavrnila
Vlasta Kunaver, pediatrinja v Zdravstvenem domu Kamnik, na vprašanje, do kod ima starš pravico odločati o otrokovem zdravju in zavrniti uradno medicino, odgovarja: "V praksi starš suvereno odloča, kako bo zdravil otroka. Jasno je, da starši s svojimi odločitvami ne smejo ogrožati otroka, sicer pa je na tem področju široka siva cona, ki si jo vsak interpretira po svoje. Načeloma v praksi velja, da staršev nikoli ne silimo v nič. Meja je, kot rečeno, možna škoda za otrokovo zdravje." Kot pravi, so alternativne metode zdravljenja občutljiva tema, težko je posploševati. "Lahko pa povem, kako ravnam sama. Vedno spoštujem želje staršev in voljo pacientov. Staršev nikoli ne silim v nič, sploh pa ne v cepljenje. Vedno pustim, da se odločijo sami. Morda to ni povsem v skladu z zakoni, je pa v skladu z mojim prepričanjem, hkrati pa so tudi izkušnje na ta način boljše."
Po besedah Kunaverjeve ima s starši svojih pacientov odkrit odnos, s pomočjo katerega lažje rešujejo tudi trenutke, ko stojijo na nasprotnih bregovih. "Če stojimo mi na enem bregu in alternativa na drugem, pacienti pa si ne upajo niti povedati, na kakšno terapijo so odšli, nismo opravili popolnoma nič."
Ko si posameznik zlomi roko, prostora za alternativo ni
Vlasta Kunaver pravi, da si moraš kot zdravnik želeti, da je pacientom bolje, da so dobro. "Če mu je po njegovih prepričanjih bolje po zeliščnih pripravkih, sem tudi tega zelo vesela." O primerih, o katerih lahko beremo na spletu, ko starši otrok z visoko vročino ne peljejo k zdravniku in se zanašajo na Jezusovo polaganje rok in moč nadangelov, v praksi praktično ni. To so skrajne oblike, je jasna Kunaverjeva. "Skrajne oblike vedenja so vedno bile in vedno bodo. V vsakem primeru, tudi tako skrajnih, se je z ljudmi pametno pogovoriti. S pogovorom lahko rešimo več kot z napadi na posameznike." Ob tem zdravnica poudarja, da je alternativa vedno obstajala in tako bo tudi v prihodnje. "Jasno pa je, da prostora za alternativo v primeru, ko si posameznik zlomi roko, ni. Otrok potrebuje ustrezno zdravljenje. A takšnih primerov je neskončno malo." V 23-letni karieri se s takšnim primerom še ni srečala. Pa vendarle, če se zgodi, kako ravnati? "Pediater mora v primerih, ko je trajno ogroženo otrokovo zdravje ali življenje, vedno ravnati v korist otroka. Tukaj sploh ni dvoma."
Vlasta Kunaver je v bogati zdravniški karieri prišla do spoznanja, da imajo starši radi svoje otroke in želijo ravnati v njihovo dobro. "Ne ravnajo pa vedno prav, a nikoli s slabim namenom. Imajo določena prepričanja, za katera mislijo, da so za otroka najboljša." Kadar posamezniki zavračajo uradno medicino in ravnajo po lastni volji, lahko to pusti posledice. Kdo odgovarja zanje? "Veliko pacientov, tudi odrasli, dajejo denimo mavec predčasno dol, zaradi česar se določena kost ne zaraste pravilno. Ne vem pa, da bi si moral nadaljnje zdravljenje kdo plačevati iz lastnega žepa," razlaga sogovornica, ki pravi, da je slovenski zdravstveni sistem precej dobrohoten. "Marsikje so stvari drugače urejene. V tujini te, še preden začnejo z zdravljenjem, vprašajo, ali boste plačali. Pri nas pa vemo, da napačno ravnanje pacienta ne bo imelo nikakršnih finančnih posledic. Za posledice vedno poskrbi zdravstvo in to brezplačno. Ljudje lahko celo življenje pijejo alkohol, kadijo, preveč jedo in so hkrati lahko prepričani, da se bodo kasneje vsi ukvarjali z njihovimi zdravstvenimi težavami. In to zastonj."
Vedno je treba tehtati, kdaj zadostuje zgolj komplementarna metoda
Darinka Strmole, dr. med., je po skoraj 25 letih dela v zdravstvenem domu dala odpoved in se posvetila integrativni medicini. Takoj pove, da ni zagovornica alternativne medicine, pač pa verjame v moč integrativne medicine, torej v dopolnjevanje šolske ali konvencionalne medicine z znanji komplementarne oziroma tako imenovane alternativne medicine. "Zelo sem hvaležna za vsa odkritja moderne medicine, ki pogosto rešuje življenja v stanjih in boleznih, ki so bile pred leti neozdravljive. Vsi zdravniki, ki jih poznam, se trudijo delati dobro za svoje paciente. Menim pa, da gre včasih za komunikacijske šume med starši in zdravniki, ki imajo vedno premalo časa, so zelo obremenjeni in pogosto nimajo energije za dober pogovor s straši in razlago postopkov. Pri blažjih in znanih boleznih lahko starši s preprostimi ukrepi pa tudi domačimi zdravili pomagajo svojemu otroku."
Nekaj staršev ni želelo cepiti svojih otrok, a sem vseeno spremljala razvoj otroka
Podobno kot Kunaverjeva tudi Darinka Strmole ugotavlja, da je zdravje otroka tista vrednota, h kateri stremijo vsi starši in za katero se trudijo vsi zdravniki. "Torej smo vsi na isti strani. Opažam pa, da na to včasih pozabijo tako starši kot tudi zdravstveni delavci, še posebno tedaj, ko ni časa ali moči za dobro komunikacijo, ali pa ima vsak udeleženec terapevtskega procesa svoja prepričanja, strahove, zamere, ki jih ne preveri ali ne skomunicira. Res se včasih zgodi, da se straši, ki si, na primer, ne upajo ali ne želijo cepiti svojega otroka, izogibajo obiskov z otrokom pri zdravniku, ker so vedno znova deležni očitkov, pridig ali nerazumevanja. Včasih bi bilo prav, da bi zdravnik prisluhnil staršu, ki ga skrbi in mu argumentirano razložil svoje stališče, mu morda da čas za razmislek in novo možnost za pogovor, namesto da je užaljen in jezen, ker mu starši ne zaupajo popolnoma in brezpogojno."
Darinka Strmole se v času zdravniške kariere z resnejšimi težavami, ko bi starši povsem zavrnili uradno medicino, ni srečala. "Nekaj staršev ni želelo cepiti svojih otrok, a sem vseeno spremljala razvoj njihovega otroka in se trudila graditi zaupanje, da z otrokom pridejo k zdravniku tedaj, ko je otrok bolan. Vedeti pa je treba, da se vsak zdravnik vsakodnevno srečuje z bolniki in svojci, ki želijo nepotrebna zdravila in bi radi odšli na neutemeljene preiskave ali bi radi bili napoteni na nepotrebne posege, po drugi strani pa se srečuje s tistimi, ki zavračajo zelo potrebna zdravila in postopke. Za zadovoljstvo vseh in dobro opravljeno delo pa zdravnik potrebuje čas, da se lahko posveti človeku, ki je prišel v njegovo ambulanto. Posledice pomanjkanja časa za pacienta je jedro številnih problemov v zdravstvu. In prepričana sem, da bi bilo veliko manj nezadovoljnih pacientov in izgorelih zdravnikov ter zdravstvenih delavcev, če bi ti imeli možnost prilagajati trajanje obravnave glede na potrebe posameznega pacienta."
