Nataša Kramberger, ekološka kmetovalka, pisateljica in nagrajenka Prešernovega sklada: "Pogosto pomislim: najbolj srečen bi bil, kdor bi zatisnil oči, si zamašil nos in ušesa in izgubil spomin, se na takšen način zbujal v nova jutra in šel ob večerih spat v utopiji, da ni genocida, da ni podnebnega zloma in izumiranja milijonov živalskih in rastlinskih vrst, da ni revščine in ni korupcije, ni prekletih iger moči, ki nagrajujejo povzpetnike in egoiste in kaznujejo šibke, da ni megle, ki zasmradi sveže požeto žito, toče, ki zmečka mlade jablane, vetra, ki odnese vsako upanje, in sonca, ki zažge kožo in izsuši reke. Srečen bi bil, kdor bi zmogel mirno prenašati težo resničnosti, ker bi se ta razblinila v odrešujoči ignoranci, daleč od oči, daleč od srca. In vendar vem, da bi bila takšna sreča piškava zver, majhna, neznatna in ničvredna. Nič ni vredno, kar je osamljeno kot katedrala v puščavi, kar se za lastno dobrobit ograjuje z žičnato ograjo in kar je slepo za vse, kar ni njegova, njena lastna rit. Nič navdihujočega ni v brezbrižnosti, nič zadovoljujočega v vseenosti, kajti nič lepega se ne rodi brez zavzetosti, nič bistvenega ne obstane brez pozornosti in nič vrednega ne preživi brez skrbnosti, solidarnosti in sočutja. Koliko besed! A za vsako besedo stoji dejanje, vsako dejanje pa je najprej in predvsem vaja. Vaditi je treba, vežbati kot igranje na klavir. Sreča je vaja v zavzetosti: če nam je sreče mar, bomo tudi v novem let poskušali znova. Upam, da bolje."
