Pred tremi dnevi je bila svetovna premiera njegovega prvega igranega celovečerca Oroslan v tekmovalnem programu 72. filmskega festivala v Locarnu. Nocoj bodo tam podelili letošnje zlate leoparde. Novi film Matjaža Ivanišina je nastal po literarnem delu Pa ravno tako je bilo Zdravka Duše. Pripoveduje o smrti moškega, poznanega pod vzdevkom Oroslan, ki pretrese majhno porabsko vas. V bistvu je dogajanje pri Duši vezano na Tolminsko, a ga je Ivanišin prestavil v Porabje. Bližje mu je bilo.
Mariborčan, letnik 1981, je v otroštvu treniral tenis. Oče Dušan je filmski in televizijski snemalec. Spomnim se, kako je dolga leta s tehniko spremljal akademikinjo, dialektologinjo Zinko Zorko po terenu in zavzeto beležil narečne govorce. Ustvarila sta svojevrstni narečni atlas. Mama je psihologinja, sestra gledališka igralka Nina, punca Maruša Majer prav tako. Obe vrhunski. Kljub tem bližinam se do Oroslana ni lotil igranega filma. Pa tudi tokrat je meja med fikcijo in dokumentom fluidna.
Preudaren je, esejistični premišljevalec sveta, potrpežljiv, nikoli izključujoč, avtoironičen. "Nočem biti dokončen, prepameten ali informativen," je pojasnjeval ob svojih nagrajenih dokumentarcih. Vse tri njegove najodmevnejše in najbolj nagrajevane - Karopotnik, Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba, v soavtorstvu z Rajkom Grličem, in Playing Men - druži mojstrski občutek za stapljanje nostalgije in nenavadnih vsakdanjosti, zmeraj prežet z ironijo. Naivnost, odprtost, čudenje in radovednost do sveta so mu blizu. Čeprav spletne platforme ponujajo resničnost tukaj in zdaj, je treba v filmu resničnost vzpostavljati vedno na novo. "Gre za točko, ko se je igrani film znašel v rahli dilemi, kako prikazovati svet. A paradoksalno se mi pogosto zdi, da filmi, ki poskušajo to resničnost pokazati ena za ena, niso nujno tudi bolj resnični," pravi.
Njegovi akademijski filmi Que Sara, diplomski Quick View, TV-drama Moje male ljubice so prejeli najvišje študentske nagrade doma in na tujem. Prvič je vstopil v medijsko javnost z dokumentarnim filmom Šentilj-Spielfeld, mejni prehod, ki ga ni več. Pred desetimi leti sta ga posnela s producentom, sošolcem Primožem Ledinkom. Deležen je bil nenavadnega sprejema lokalnega okolja. Kritike ulice so bile nekatere zelo žolčne. Stari mejni prehod je bil dolgo predmet pretoka, raznih ljudi, zgodb in ozračje na tistih meddržavnih vratih je bilo zelo posebno. "Zanimalo me je, kaj se zgodi s prostorom, ko enkrat odvzameš vse kolone avtomobilov, švercanja, preglede, vse tiste neskončne vrste kupcev pri Debeli Berti, kaj se zgodi z lokacijo, ki ostane. In koliko to odvzeto odmeva in se še zmeraj čuti na prostoru samem. Meja je bila in zmeraj je zelo intenziven prostor. Posebej, če jo pogledamo skozi širši časovni okvir. Če bi na istem prostoru snemal v sedemdesetih ali osemdesetih, bi bilo tam popolnoma drugače, kot je bilo 2008., in spet drugače, kot je bilo, ko je bil ta prostor poln beguncev. Ta mali prostor ob mejnem prehodu se polni in prazni pa spet polni, meja je, potem je naenkrat ni, potem pa spet mislimo, da bi bilo dobro, če bi spet malce bila, in tako naprej ... Ampak to velja za vse meje," se spominja svojega Šentilja. Film postane pametnejši od avtorja in ekipe, postane samostojno delo, pravi.
"Igrani celovečerni film mora ostati kraljevska disciplina, dokumentarnemu pa naj se prizna status deseteroboja. Dokumentaristi namreč velikokrat ob režiranju tudi sami snemajo, montirajo, organizirajo, urejajo finance," je predstavil razliko med dokumentarci in igranimi celovečerci v Večerovem intervjuju pred dvema letoma. Kdaj boš pa kaj zares snemal, ga je na ulici vprašala kolegica, ki jo je poznal še z akademije. To, da je medtem posnel vsaj dva dokumentarca, zanjo ni štelo.
Prva generacija Prvega odra
"Mojca Redjko in Jernej Lorenci sta zasnovala Gledališko šolo Prve gimnazije in takrat imenovani Mali oder, ki je nato postal Prvi oder. Bil sem del prve generacije slušateljev pod Jernejevim mentorstvom. Sijajna ekipa smo bili. Mali oder je bil takrat pravzaprav glasbena učilnica, v kateri smo se popoldan dobivali in snovali prve predstave. Bilo je veliko zajebancije, hkrati pa je šlo smrtno zares. To, kar sta Mojca in Jernej vzpostavila na Malem odru, je bilo za nas in tudi za kasnejše generacije zelo važno. Pa ne govorim iz nostalgije. No, malce pa tudi. Posnel sem dva kratka filma z ekipo z Malega odra in sošolci. Potem je prišel čas sprejemnih izpitov na akademiji, vzel sem očetovo staro 8-mm kamero in njegove stare super 8-mm filme s potečenim rokom trajanja ter posnel kratki film z naslovom Nekdo, ki je pozabil."
