Težko mi gre iz ust, a priznati bo treba, da je imel Matej Tonin prav, ko je dejal, da si bo Slovenija s priznanjem Palestine le pilatovsko umila roke. Samo priznanje je bilo sicer nujno, vitalnega pomena za Palestince in za našo kolektivno vest, potem ko se je na to dejanje čakalo dolga desetletja in so vse dosedanje vlade, ki so nanj prisegale, iskale "primeren čas!", a ga nikoli našle. Toda njegovi zagovorniki smo obenem pozivali k nadaljevanju prizadevanj sedanje oblasti, da bi palestinskemu ljudstvu ne le priznali pravico do samoodločbe in lastne države, ampak ga tudi zaščitili pred že skoraj deset mesecev trajajočo genocidno samovoljo Izraela oziroma Netanjahuja prisilili k zaustavitvi morije v Gazi ter k umiku njegovih sil iz te enklave.
Še danes čakamo od naših najvišjih predstavnikov jasno, nedvoumno, izrecno ter neposredno obsodbo izraelskega početja, kakršno so izrekli na račun Ruske federacije, ko je napadla Ukrajino, pri čemer ne pozabimo, da je Izrael v tretjini časa ruske agresije v Gazi pobil trikrat več civilistov in sedemkrat več otrok, kot jih je Rusija pobila v Ukrajini.
A nič, znova so vsi reflektorji usmerjeni v ukrajinskega v. d. predsednika Zelenskega, ki se v Bruslju vede, kot bi mu bilo zaupano tudi vodenje Evropske unije. In zakaj se ne bi, če se mu vsi klanjajo, od vrhov povezave do voditeljev članic, ki kar tekmujejo med sabo, kdo se mu bo bolj prikupil, kdo bo z njim podpisal boljši "varnostni sporazum". Le fanfar še nisem slišal ob njegovih prihodih.
Morda sem do koga krivičen, a tako je videti, ko spremljamo poročanja iz evropske prestolnice. Posedanje glavnih protagonistov, izjave o neomajni finančni, vojaški in gospodarski podpori Ukrajini, nov, 14. sveženj sankcij proti Kremlju, polastitev 50 milijard evrov zaseženega ruskega premoženja za nadaljevanje nakupov orožja, takšnega, kakršno si Zelenski želi, in še vedno nikogar razen Orbana, ki bi se vprašal, ali je vse to početje, ki mu dodajmo še sklepe, ki jih sprejema zveza Nato, pametno, ali vodi k ruskemu porazu in umiku iz zasedene Ukrajine, ali prej nasprotno, k zaostrovanju razmer oziroma k eskalaciji vojne do prvega, povračilnega in neposrednega udara Rusije na ozemlje same Evropske unije in Nata. Odzivi iz Moskve govorijo bolj v prid drugega scenarija. Ker tega tudi pri nas doma, od predsednice republike do predsednika vlade in zunanje ministrice, očitno nihče ne razume - ga. Nataša Pirc Musar se je v Kijevu spotaknila celo ob novejšo zgodovino, češ da "če popustimo pri enem samem agresorju (Rusiji), se bo svet podrl kot domine", pri čemer je povsem pozabila na enako nezakonite agresije ZDA in Zahoda na Afganistan, Irak, Libijo itd., ki sveta niso sesule -, jih znova sprašujem, ali živijo in delajo, kar delajo, v veri, da Putin blefira. Toda obenem beremo, da v UKC izdajajo navodila za pripravo osebja na vojne razmere, in na slovesnosti ob dnevu državnosti je predsednica vendarle opozorila, da smo pred morda najhujšo nevihto doslej. Če je torej vsaj nekaj tega zavedanja, čemu drvimo naprej po nespremenjeni poti?
Kaže, da nam ni niti jasno, da če že do vojne pride, to ne bo ena od vojn, kakršne je Evropa doživela in pretrpela v prejšnjem stoletju, ko je odšlo k večnemu počitku "le" 20 odstotkov Evropejcev, 80 odstotkov pa jih je preživelo in živelo dalje. Rusija nima moči, da se spopade z Zahodom s konvencionalnim orožjem, ima pa jedrsko, celo 50-megatonsko vodikovo bombo Zar, več kot tritisočkrat močnejša je od ameriškega Little Boya, ki je zravnal Hirošimo, ali desetkratnik vsega konvencionalnega streliva, ki je bilo uporabljeno v drugi svetovni vojni. In če pride do te nevihte - gospa predsednica - se iz nje ne bo pobral nihče! Človeštvo bo v najboljšem primeru zdesetkano, od Evrope pa bodo ostali le ruševine in pepel. Kot sem nekoč zapisal, če bo tovrstni projektil hiperzvočno letel na Aviano, naj zgreši in zadene moj dom, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli pod zemljo.
A naj se vrnem k Palestini in početju Izraela. Je pričakovati, spoštovani državni vrh, v razmeroma kratkem času kako ukrepanje Slovenije v Varnostnem svetu OZN in na sedežih EU, morda samostojno ali s skupino podobno mislečih držav, proti nadaljevanju genocida v Gazi in k preprečevanju vojne z Libanonom, Bog ne daj še tudi z Iranom? S strani Izraela seveda. Ali je priznanje Palestine vse, kar smo bili sposobni in zmožni storiti? Pa bomo, tako kot Nemčija in druge članice unije, le pozvali svoje državljane v Libanonu, naj se čim prej vrnejo domov? Je to vse, kar znamo?
Aurelio Juri, Koper
