Po dolgem času me je pot zanesla v drugo nadstropje Štefanove 5 na Ministrstvu za zdravje RS. Pred desetletji sem tam preživljal dosti časa v različnih funkcijah na ministrstvu. Najdalj sem bil predsednik Odbora za investicije v javne zavode RS. Odbor je bil ustanovljen s sklepom vlade in takratnega ministra. Sestavljen je bil iz različnih medicinskih strokovnjakov, predvsem direktorjev zdravstvenih zavodov, ki so bili vešči v načrtovanju investicij v javne zavode. Teh sestankov so se vedno udeleževali tudi državni sekretarji, ki so se menjavali in vedno znova predstavljali nove programe investicij za bolnice in zdravstvene domove v obdobju takrat aktualnega ministra. Odbor je po nekaj letih, ne vem, pod katerim ministrom, ugasnil in programiranje investicij se je preneslo na samo ministrstvo in vlado.
Na zadnjem obisku prostorov ministrstva sem zagledal slike 15 minulih ministrov za zdravje. Sedel sem pred njih in začel razmišljati o vsakem ministru, s katerim sem po funkciji ali poznanstvu sodeloval. Spomini so me privedli do prve ministrice za zdravje prof. dr. Katje Boh, ki je bila najeminentnejša oseba v takratnem obdobju osamosvojitvene politike. Kasneje so se ministri menjavali, eni v kratkem obdobju, drugi so le ostali nekaj let. Nobeden pa ni zaključil mandata.
Odbor je bil zadolžen predvsem za izgradnjo posameznih zdravstvenih ustanov in nabavo moderne medicinske opreme ter je povezoval posamezne ministre pri njihovih odločitvah, kdo, kdaj in zakaj bo gradil zdravstvene ustanove. Najbolj se spomnim gradnje nove pediatrične klinike, gradnje nove očesne klinike in drugih zdravstvenih investicij v ljubljanskem kliničnem okolju. Praktično isti problemi so se prenašali z ministra na ministra, ki so bili ob menjavah različnih političnih usmeritev, vendar je za vse ministre bil ključni problem izgradnja novih prostorov in medicinska oprema za posamezne klinike. Naši predlogi so iz leta v leto romali v predale, sprva ministrstev, pozneje aktualne vlade ter so bili večinoma modificirani glede na finančno situacijo posameznega obdobja. Velike investicije so šle mimo odbora.
"Reševanje
zdravstva je
izredno kompleksna ekonomska in
politična zadeva"
Mariborsko regija, na katero so nekateri že takrat gledali kot na ruralno območje, se je znašla s formiranjem samoprispevkov, s katerimi so zgradili tako potrebne prostore v zdravstvenem domu in bolnišnici. Tudi druge bolnišnice po Sloveniji niso bile prioriteta takratnega obdobja pri izgradnji novih prostorov, predvsem pa ne pri moderni medicinski opremi. Spomnim se samo nabave robota za celjsko bolnišnico in gradnje urgentnih centrov. Bile so velike dileme.
Tako sem se spominjal, ko sem gledal slike in ocenjeval klene može in spoštovane dame, ki so eni dalj časa, drugi le nekaj mesecev vodili slovensko ministrstvo za zdravje. Vsak za sebe je bil v svojem okolju imeniten in uspešen. Nekateri so bili zdravstveni delavci, drugi postavljeni od aktualne oblasti iz drugih strok. Vsak zase je verjetno v svojem obdobju želel reševati zdravstveni sistem s posameznimi trenutnimi ukrepi, a večini to ni uspelo. Težave so se kopičile vse do današnjega dne, ko se je zapletov in čakalnih dob nabralo toliko, da brez drastičnega ukrepanja in reorganizacije zdravstvene službe ne bo uspeha.
Hišo ministrstva za zdravje sem zapustil v prepričanju, da je reševanje zdravstva izredno kompleksna ekonomska in politična zadeva. Brez konsenza aktualne politike in razmišljanj zdravstvenih delavcev, predvsem zdravnikov, ne bo rešitve. Poseben problem je 700.000 starejših v Sloveniji, ki zahtevajo razširjeno in intenzivno zdravstveno oskrbo vse do paliativnih ukrepov v organizaciji sistema. Ne bi rad spomnil na ponudbo evtanazijskih postopkov, ki je še vedno v podzavesti in odločanju slovenskega parlamenta.
