Za zgodovino in zgodovinarje je nesporno, da je bilo ustaško koncentracijsko (uničevalno) taborišče Jasenovac po obliki grozodejstev celo hujše od nemških koncentracijskih in uničevalnih taborišč, kot so bila Auschwitz–Birkenau, Sobibor, Majdanek, Treblinka, Chelmno Bergen-Belsen in druga. Jasenovca se je celo v strokovni literaturi oprijelo ime "balkanski Auschwitz".
Režimu koncentracijskih taborišč na Hrvaškem v letih 1941–1945 je utrlo pot hrvaško ustaško gibanje že pred napadom sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941 in njeno okupacijo. Na Hrvaškem so ustaši po navodilih in načrtih svojih "gospodarjev" – SS in Gestapa – zgradili več koncentracijskih taborišč (Danica v Koprivnici, Gospič, Jadovno, Sisak, Slano, Velika Gorica, Stara Gradiška, Jastrebarsko…). Med vsemi taborišči je bil najbolj znani že omenjeni Jasenovac. V njem so "učenci"–ustaši daleč prekosili svoje "učitelje" – SS in Gestapo. Nekateri preživeli taboriščniki, med njimi Jože Zupančič so povedali, da je sadistično divjanje ustašev v Jasenovcu težko opisati. Bilo je grozljivo in nepojmljivo. V Jasenovcu so bili zaprti hrvaški Srbi, Judi, Romi (tudi nekaj Sintov), prostozidarji in hrvaški antifašisti. V taborišču so se znašli tudi slovenski izgnanci na Hrvaškem skupaj z nekaterimi duhovniki. V tem taborišču je bilo po seznamih Alojza Kramarja (Slovenski taboriščniki v Jasenovcu: knjiga imen in obrazov, uredila Ilinka Todorovski, Zagreb 2023) ubitih 309 slovenskih taboriščnikov. Po Kramarjevih podatkih je bilo v Jasenovcu zaprtih 418 Slovencev, preživelo jih je 109. V Stari Gradiški pa je bilo ubitih 40 Slovencev. Ocene skupnega števila žrtev Jasenovca se še vedno močno razlikujejo. Na Hrvaškem bolj ali manj velja uradna ocena o 83.000 žrtev, medtem ko srbski zgodovinarji in raziskovalci navajajo bistveno večje številke. Precej neznank je zlasti še okoli števila romskih žrtev tega taborišča. Nad njimi so se dogajali nepredstavljivi zločini in grozodejstva, ki jim ni primerjave.
V NDH je bilo med okupacijo izgnanih 16.400 Slovencev. Med njimi je bil tudi frančiškanski pater Ildefonz Langerholc iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Kot zavednega slovenskega duhovnika so ga Nemci skupaj s skupino slovenskih izgnancev odpeljali v Virovitico. Od tam je bil poslan v taborišče Jasenovac, kjer ga je pred smrtjo rešil škof Stepinac. Po končani vojni je p. Ildefonz Langerholc dolga leta spet služboval pri Sv. Trojici in mi pripovedoval o grozotah Jasenovca. Taboriščniki niso bili ljudje, pač pa nekoristna bitja, vredna samo noža, kija in nazadnje še krogle. Ustaši so celo tekmovali, kdo bo v določenem času z nožem (znani srbosjeki) pobil največ taboriščnikov. Škoda, da o teh časih ni napisal spominov. Po patru Ildefonzu se imenuje tudi potomka stare trte z Lenta v Sv. Trojici.
V Jasenovcu so "učenci"– ustaši daleč prekosili svoje "učitelje" – SS in Gestapo, ubitih je bilo tudi več slovenskih duhovnikov
V Jasenovcu je bilo ubitih več slovenskih duhovnikov. Znana so imena: Franc Grobler, župnik pri Sv. Barbari v Halozah, ustreljen 20.9. 1942; Anzelm Polak, peter nemškega viteškega reda in župnik v Miklavžu pri Ormožu, ubit 17. novembra 1942; Janez Rančigaj, župnik v Šempetru pod Svetimi Gorami, ubit 17. novembra 1942; Ivan Janez Kodrič, župnik pri Sv. Rupertu (Voličini) v Slovenskih goricah, ubit 17. novembra 1942; Franc Kač, kaplan pri Sv. Magdaleni, ubit 17. novembra 1942; Franc Orešnik, ubit januarja 1943; Franc Rihar, župnik v Gornji Stubici in Jakob Sem, kaplan iz Ljubnega ob Savinji, ubit 20. septembra 1942. Ustaši so kaplana Sema strahotno mučili, mu odrezali jezik, ga pobili s krampom in njegovo truplo vrgli v Savo. Najgnusnejši je bil poboj duhovnikov 11. novembra 1942, ki ga v svoji knjigi Molitev za Jasenovac pretresljivo opisuje tudi pisatelj in scenarist Branko Šömen (ZRC SAZU, Ljubljana 2023). To je knjiga o simfoniji smrti v šestih temačnih delih. Duhovniki so bili ubiti na nedeljo in za njimi so v krvavih talarjih našli tri molitvenike in dva brevirja, vse prepojeno s krvjo. Strašno mučenje je na krvavo nedeljo 11. novembra 1942 v Jasenovcu preživel župnik Anton Rantaša. Zdravil se je v Zagrebu in od tam odšel v Gornje Jelensko. Po vojni se je preselil v župnijo sv. Marjete v Pernico pri Mariboru).
Imena ubitih duhovnikov v Jasenovcu so napisana na spominski plošči skupaj z imeni ostalih ubitih duhovnikov med drugo svetovno vojno na cerkvi Marije Pomagaj na Brezjah. Med njimi je tudi znani benediški župnik in lenarški dekan Franc Gomilšek, ki so ga 29. oktobra 1943 ubili Nemci na poti iz Dobrniča pri Črnem Kalu na Dolenjskem. Hvaležni domačini so mu odkrili spominsko ploščo na zahodni fasadi župnijske cerkve v Benediktu.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
