Poslanci so danes odločali tudi o imenovanju Andreje Kokalj in Branka Zlobka na čelo pravosodnega in notranjega ministrstva. Na čelu teh resorjev bosta le nekaj mesecev pred koncem mandata nasledila dosedanja ministra Andrejo Katič in Boštjana Poklukarja, ki sta odstopila po oktobrskem napadu v Novem mestu. Ministrska kandidata sta v ponedeljek že dobila odobritev na pristojnih parlamentarnih odborov. Danes ju je podprlo 51 poslancev, proti je bilo 18. Oba sta - vsak v svojem resorju - že tretja ministra v mandatu aktualne vlade.
Novi notranji minister je dosedanji poslanec Svobode Branko Zlobko. V predstavitvi pred člani odbora DZ za notranje zadeve je med prioritetami izpostavil romska vprašanja, krepitev kadrov in nadaljevanje sprejemanja predloga zakona o varstvu javnega reda in miru. Pri ukrepih se je zavzel za iskanje ravnotežja med svobodo in varnostjo, ne glede na kratek preostanek mandata.
Na čelo pravosodnega ministrstva bo sedla dosedanja državna sekretarka na tem ministrstvu Andreja Kokalj. Kot je napovedala pred člani odbora DZ za pravosodje, se bo osredotočila na dokončanje zakonskih predlogov in drugih projektov, ključna naloga bo stabilno, odgovorno in strokovno vodenje resorja. Prav danes so poslanci sprejeli tudi sveženj zakonodaje za reformo pravosodja, za katerega implementacijo bo morala nova ministrica poskrbeti.
Oba ministra pa bosta po tragičnem dogodku v Novem mestu morala zagristi tudi v izvajanje ukrepov, ki jih prinaša Šutarjev zakon.
Andreja Kokalj - predstavnica kontinuitete
Nova ministrica za pravosodje Andreja Kokalj področje, ki ga bo vodila, pozna iz prve roke, saj je s pravosodjem povezana celo kariero. Ne obljublja velikih reform, so pa veliki izzivi, ki čakajo pravosodje. Pred sodstvom je ena največjih reform v zadnjih desetletjih, javnost bo pozorno spremljala tudi uresničevanje ukrepov iz Šutarjevega zakona.
Andreja Kokalj se je rodila leta 1979 v Idriji. Leta 2004 je diplomirala na Pravni fakulteti v Ljubljani z naslovom Pravda iz ljubezni in narava pravnega razpravljanja, dobro desetletje kasneje pa svojo študijsko pot v istem letu nagradila še z dvema magistrskima nazivoma.
Tako je leta 2016 z magistrskim delom Narava prava skozi prizmo feministične pravne teorije pridobila naziv magistrice znanosti na ljubljanski pravni fakulteti in še naziv magistrice obramboslovja na Fakulteti za družbene vede. V magistrskem delu se je posvetila politično-pravnim in varnostnim razsežnostim vzpostavitve kosovskih oboroženih sil.
Dvojna magistrica je delovne izkušnje pridobivala tako v javnem kot zasebnem sektorju, na področju pravosodja, lokalne samouprave in v raziskovalnem okolju. Pravosodje je spoznavala kot pravnica v odvetniški pisarni, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani ter sodnica porotnica na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. "To so izkušnje, ki me danes vodijo k podpori pravosodju, ki je učinkovito, neodvisno in pravično, in k ministrstvu, ki deluje predvidljivo, stabilno in odgovorno," je v nedavni predstavitvi na matičnem odboru DZ dejala pravnica in obramboslovka.
Kot mediatorka deluje od leta 2012, a ji funkcija trenutno miruje. Od leta 2015 pa je članica etične komisije Društva mediatorjev Slovenije. Dve leti kasneje je opravila strokovni izpit za inšpektorja. Aktivna je bila tudi kot nadzornica. Bila je članica več svetov zavodov ter med letoma 2007 in 2010 članica nadzornega odbora občine Vipava. Je članica stranke SD.
Preden je marca 2024 na povabilo svoje predhodnice Andreje Katič prišla na mesto državne sekretarke na ministrstvu za pravosodje, je delala na Komisiji za preprečevanje korupcije, kamor je prišla leta 2017 v času Borisa Štefaneca. Na komisiji je opravljala nadzorstvene naloge, saj je bila zaposlena v takratni službi, danes sektorju za nadzor. A ob njenem imenovanju ni vse teklo gladko. Pri iskanju državnih sekretark je Katič namreč naletela na blokado premierja Roberta Goloba. Javnost je to razumela kot veliko zaušnico Katič, a je vlada po nekajdnevni blokadi Kokalj vendarle potrdila na mesto državne sekretarke.
Od imenovanja na funkcijo državne sekretarke je na ministrstvu vodila in usklajevala pripravo ključnih zakonodajnih rešitev na področju kaznovalnega in civilnega prava, koordinirala medresorsko sodelovanje in dialog s pravosodnimi deležniki.
Vstopiti v ministrske čevlje tik pred koncem mandata vlade ni najbolj hvaležno, zato Kokalj v svoji predstavitvi ni obljubila velikih reform, se je pa zavezala, da bo izpeljala tisto, "kar smo skupaj začrtali, da bo ministrstvo v tem obdobju delovalo transparentno, stabilno in strokovno". Kot pomembno je izpostavila tudi skrb za to, da ministrstvo in pravosodje kot celota v prihodnjih mesecih ne postaneta žrtev političnih turbulenc.
Kokalj bo morala zagristi tudi v kar nekaj izzivov, ki jih vlada skuša reševati s Šutarjevim zakonom. Po tragični smrti Aleša Šutarja v Novem mestu se je na sodstvo in tožilstvo namreč usula vrsta kritik, da naj bi premalo odločno izvajali svoje naloge. Glasna so tudi svarila pravnih strokovnjakov, ki so kritični do rokohitrskih posegov v kazensko zakonodajo, opozarjajo tudi na ustavnopravno vprašljivost Šutarjevega zakona. Kritike prihajajo iz domala vseh strani, nevladnih organizacij, romskih organizacij pa tudi širše javnosti. Po oceni Kokalj je prav, da se je vlada na varnostno problematiko odzvala nemudoma in na več področjih hkrati, po njenem je čas tudi za poglobljeno strokovno razpravo o problematiki izločanja dokazov.
Vodenje ministrstva prevzema tudi v času ene največjih reform pravosodja v zadnjih desetletjih. Ta ukinja okrajna sodišča ter okrajne sodnike in tožilce, med pomembnejšimi spremembami je tudi imenovanje vrhovnih sodnikov zgolj na Sodnem svetu. Spremembe, ki jih je prav danes potrdil DZ, naj bi zaživele s prvim januarjem 2027, a nad rešitvami v pravosodju niso vsi navdušeni.
Poleg tega je podedovala celo vrsto sistemskih težav, med katerimi so sodni zaostanki, visoko število nerešenih zadev, pa tudi pomanjkljiva zakonodaja in kadrovske težave v zaporskem sistemu. Izzivov v kratkem mandatu ji torej ne bo zmanjkalo. Kot ministrica pa bo med drugim bedela tudi nad eno večjih, če ne največjih selitev zapornikov in pripornikov v novejši zgodovini, iz moškega zapora na Povšetovi v novi zapor v Dobrunjah. (STA)
Branko Zlobko - minister z več policijskimi kot političnimi izkušnjami
Branko Zlobko, ki ga je DZ potrdil za ministra za notranje zadeve, odhaja na funkcijo z več kot 20 let izkušenj v policiji. Bistveno manj ima političnih, saj je v poslanske klopi Svobode sedel lani. Kot ministra ga čaka zlasti umiritev razmer po tragičnem dogodku v Novem mestu. Revolucije ne napoveduje, saj se zaveda, da je pred njim kratek mandat.
Zlobko je v svoji predstavitvi pred matičnim odborom DZ zagotavljal, da se bo pri ministrskem delu usmeril v tri cilje, to je zagotavljanje varnosti in reda s pomočjo sodobne, usposobljene in učinkovite policije, krepitev zaupanja v institucije ter spoštovanje načel pravne države s pravičnim in zakonitim delovanjem do vsakogar.
Eden najbolj kompleksnih izzivov je po Zlobkovih besedah zagotavljanje varnosti in sobivanje na območjih z romskimi skupnostmi. "Ta vprašanja niso nova, so kompleksna in zahtevajo celovit, sočuten, a hkrati odločen pristop," je povedal.
Ravno tragični dogodek konec oktobra, v katerem je umrl 48-letni Novomeščan, napada pa je osumljen pripadnik romske skupnosti, je terjal menjavo na čelu ministrstva za notranje zadeve. Dosedanji šef resorja Boštjan Poklukar, ki je pred tem vztrajno ponavljal, da se varnostne razmere na JV države izboljšujejo, je zaradi objektivne odgovornosti odstopil, premier Robert Golob pa je za njegovega naslednika predlagal 67-letnega Branka Zlobka.
Hkrati je vlada oblikovala ter po nujnem postopku skozi parlamentarni postopek spravila tudi interventni Šutarjev zakon, ki policiji daje večja pooblastila za boj proti nezakonitemu orožju in glede nadzora na varnostno-tveganih območjih. Tako Zlobka čaka zlasti izvajanje zakona in nadzor nad dodatnimi pooblastili, ki bi po mnenju mnogih pravnikov lahko bila tudi protiustavna.
V kabinetu predsednika vlade so ob kandidaturi Zlobka v sporočilu za javnost zapisali, da je v svoji karieri "izkazal visoko strokovnost, operativne in vodstvene sposobnosti ter dobro poznavanje organizacijskih, varnostnih in kadrovskih vidikov delovanja notranjega sistema države".
Zlobko, rojen leta 1958 v Brežicah, se je za poklic miličnika odločil, ker se mu je, kot je dejal sam, "zdel zanimiv in razgiban". Po koncu kadetske šole za miličnike se je zaposlil na postaji milice v Domžalah, izobraževanje pa nato nadaljeval na Vojaški akademiji v Beogradu. Po končanem študiju se je vrnil v Slovenijo in nadaljeval z delom v milici na različnih funkcijah.
Pred upokojitvijo leta 2007 je bil vodja posebne policijske enote in vodja sektorja za varnostno načrtovanje in mirovne misije na Generalni policijski upravi. Še pred tem je vodil policijski vadbeni center Gotenica ter sodeloval pri izobraževanju in usposabljanja policije, Slovenske vojske, carine in drugih varnostnih struktur.
Zlobku, sicer veteranu vojne za Slovenijo, je DZ mandat za preostanek mandatne dobe potrdil po odstopu poslanke Svobode Monike Pekošak maja lani. V klopi na Šubičevi je sedel že po upokojitvi, ko je rad tudi ribaril, gobaril in užival v naravi.
Na sejah odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je velikokrat pokazal poznavanje slovenske policije. Tako se dobro zaveda, da bo kot minister poleg implementacije Šutarjevega zakona moral nadaljevati s poskusom modernizacije policije ter pridobivanjem in zadrževanjem kadrov v policiji, kjer se je število zaposlenih lani spustilo pod 8000.
Celo poslanci opozicije, ki so se na zaslišanju namuznili, da bo Svobodi kmalu zmanjkalo kandidatov za nove ministre, so Zlobka ocenili kot korektnega poslanskega kolega. Poslanec SDS Žan Mahnič je Zlobka, ki ga ceni tudi zaradi lovskega udejstvovanja, med drugim označil za posameznika, ki "drži dano besedo".
Zlobko je zatrjeval, da ga kratko ministrovanje ne bo oviralo pri zavzetem delu na resorju, ki bo tudi v skladu z vrednotami stranke Gibanje Svoboda. Pri tem je poudaril iskanje ravnovesja med varnostjo in človekovimi pravicami. Trajne rešitve na tem področju po njegovih besedah ne tičijo le v policijskih ukrepih, ampak v izobraževanju, vključevanju, zaposlovanju in spoštovanju med ljudmi ne glede na poreklo in družbeni položaj. (STA)
