Menjava žarnice v avtomobilu je nekoč veljala za preprosto opravilo. Pa so prišli časi, ko so proizvajalci zavoljo nizke porabe vedno več pozornosti namenjali aerodinamiki avtomobilov, s tem pa je postal dostop do žarnic vedno težji. Sledil je prihod ksenonskih luči, nato še LED- in laserskih luči. A zakonodaja ni sledila tehničnemu razvoju. In tako mnogi vozniki klub modernejši zasnovi svetil v prtljažniku med rezervno opremo s seboj vozijo tudi komplet rezervnih žarnic, a tistih z žarilno nitko, ki jih v svojem avtomobilu ne le, da ne morejo zamenjati (ker so tega zmožni le na servisu), ampak niti uporabiti. Ne nazadnje takšen komplet pogosto dobijo ob nakupu novega avtomobila, čeprav te žarnice za dotični avtomobil sploh niso namenjene.
V čem je "štos"? Bi bilo torej treba iz zakona črtati obveznost, da med rezervno opremo tovorite rezervne žarnice z žarilno nitko? 19. člen Pravilnika o delih in opremi vozil sicer navaja: "Komplet rezervnih žarnic mora vsebovati žarnice z žarilno nitko za najmanj polovico žarničnih mest podvojenih zunanjih svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav in po eno žarnico z žarilno nitko za zunanja nepodvojena žarnična mesta, pri katerih je mogoča zamenjava samih žarnic z žarilno nitko."
Zapletena pravna formulacija, ki pa so jo na za to pristojnem Ministrstvu za infrastrukturo razložili: "V kolikor so na vozilu vgrajeni svetlobni viri, ki delujejo na principu električnega praznjenja v plinu (takoimenovani »ksenon«) ali svetlobni viri z LED izvorom, to niso žarnice z žarilno nitko, zato jih navedena določba izključuje iz obvezne opreme vozila." Z drugimi besedami: če avtomobil nima žarnic z žarilno nitko, jih tudi med rezervno opremo ne potrebujete. A zakaj potem ta člen ni črtan iz zakona? "Še vedno pa so na trgu in v uporabi vozila, ki imajo za svetlobne vire žarnice z žarilno nitko, zato je taka določba v pravilniku še vedno smiselna," zaključujejo na ministrstvu.
