Težko je verjeti, da v letu 2025 stanovanjska politika v Sloveniji še vedno deluje kot loterija, kjer se večina prosilcev nikoli ne prebije niti blizu stanovanja. Čakalne vrste se daljšajo, leta bežijo, država pa ponavlja refren o "novih sistemskih rešitvah", ki jih v praksi ne čutijo ne Matej, ne Andreja, ne tisoči drugih. Ko poslušaš njihove zgodbe, postane jasno, da ne gre za statistiko, ampak za resnične ljudi, stisnjene med previsoke najemnine in premalo javnih stanovanj.
Na enem minulih razpisov stanovanjskega sklada je bilo na voljo 110 javnih najemnih stanovanj, prijav pa več kot tisoč. Dodeljenih jih je bilo zgolj 96. Devet odstotkov! Kako naj mlada družina, ki težko preživi iz meseca v mesec, verjame, da bo prišla do stanovanja, če je razmerje med povpraševanjem in ponudbo tako absurdno? Zasebni trg je za mnoge preprosto nedosegljiv. Najemnine rastejo, krediti so nedostopni, kupiti nepremičnino pa je privilegij tistih, ki imajo že od začetka precej več kapitala.
Medtem se v javnosti ustvarjajo dodatne napetosti. Primerjave, kdo je stanovanje dobil hitreje, kdo ima "več pravic" in kdo je bolj upravičen, poglabljajo nezaupanje. Namesto da bi ljudje jezo usmerili v neučinkovit sistem, jo usmerjajo drug v drugega. Na ministrstvu sicer pravijo, da zakon jasno določa pogoje. Toda če je upravičencev ogromno, stanovanj pa po kapljicah, ni presenetljivo, da se pojavljajo dvomi o pravičnosti.
Ključna je izvedba – od prve lopate do ključev
Država zdaj obljublja zagon: do 100 milijonov evrov letno za gradnjo javnih najemnih stanovanj med 2025 in 2034. Zveni obetavno. A v praksi se znova zatakne pri iskanju primernih zemljišč, podražitve gradbenih materialov in storitev dodatno zvišujejo stroške projektov, svoje doda še kronično pomanjkanje delovne sile v gradbeništvu. Postopki se vlečejo, odgovornosti se prelagajo med nivoji oblasti, administracija pa deluje bolj kot zavora namesto kot pospeševalec. Denar lahko teče, načrti so pripravljeni – a če se gradbišča ne odprejo, to ljudem ne pomaga prav nič.
A kljub temu je treba biti pošten: z novo zakonodajo država vendarle uvaja orodja, ki jih do zdaj ni imela. Če želimo, da se položaj izboljša, je treba novemu modelu dati priložnost, preden ga odpišemo. Kritika je nujna, a še bolj nujno je počakati, ali bodo svež denar, jasnejše pristojnosti in dolgoročno financiranje dejansko dali rezultate.
Realnost je, da se družine z majhnimi otroki stiskajo v garsonjerah, mladi odrasli ostajajo pri starših, številni pa živijo v stalnem strahu pred dvigom najemnine na zasebnem trgu. Če bo država resno mislila s stanovanjsko politiko, bo morala narediti več kot sprejeti zakone in razpisati sredstva. Ključna je izvedba – od prve lopate do ključev.
Dokler bo ponudba javnih stanovanj tako majhna, bo vsak razpis kot boj za preživetje, kjer se tisoč ljudi bori za nekaj deset stanovanj. Dostojno bivanje bi moralo biti standard, ne statistična sreča. Od države je pričakovati, da zagotovi predvidljiv, pravičen in učinkovit sistem, kjer bodo tudi najšibkejši prišli do doma ne zaradi naključja, ampak zato, ker jim pripada. Če se bo novi model izkazal, bomo morda prvič po desetletjih govorili o resničnem premiku. Če ne, pa o še eni generaciji, ujeti v čakalnih vrstah in praznih obljubah.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
