Obisk Bleda se je za hrvaško družino, ki se je veselila sproščenega vikenda v Sloveniji, končal z neprijetno izkušnjo v zdravstveni ustanovi in kasnejšim razočaranjem nad birokratskimi postopki. Čeprav so člani družine poskrbeli za zdravstveno zavarovanje in s seboj vzeli evropske kartice zdravstvenega zavarovanja (EHIC), se je v praksi izkazalo, da kartica ne odpira vseh vrat tako samoumevno, kot so pričakovali.
Težave so se začele, ko je eden od otrok sredi noči začel močno kašljati. Starši niso želeli tvegati, zato so pomoč poiskali na urgenci. Tam so zdravnici predložili evropsko zdravstveno kartico, prepričani, da ta krije stroške nujne medicinske pomoči. Vendar je sledilo presenečenje. Zdravnica kartice ni sprejela z obrazložitvijo, da ne ve točno, kako postopati, in zahtevala plačilo pregleda. Oče je tako moral poravnati račun v višini približno 60 evrov. Kot poroča hrvaški časnik Jutarnji list, je bil oče začuden, saj ni razumel smisla kartice, če je niti v sosednji Sloveniji ne priznajo brez težav.
Prava birokratska kalvarija pa se je začela šele po vrnitvi v domovino. Oče je na Hrvaškem zavodu za zdravstveno zavarovanje (HZZO) vložil zahtevek za povračilo stroškov in priložil račun slovenske urgence. Na odločitev zavoda je čakal kar pet mesecev, končni razplet pa ga je dodatno razjezil. Zavod mu je namreč povrnil le 25 evrov, kar je manj kot polovica plačanega zneska.
Sistem povračil in omejitve kartice
Primer hrvaške družine na Bledu odpira širše vprašanje o dejanski uporabnosti evropske kartice zdravstvenega zavarovanja v praksi. Na HZZO pojasnjujejo, da kartica sicer dokazuje obstoj zavarovanja v matični državi, vendar ne jamči nujno brezplačne storitve v vseh primerih. Čeprav bi morali slovenski izvajalci javnih zdravstvenih storitev kartico sprejeti in storitev obračunati neposredno zavarovalnici, se v praksi dogajajo napake. Zdravstveni delavci včasih niso seznanjeni z vsemi postopki ali pa kartice preprosto ne upoštevajo.
HZZO opozarja, da nekatere države, kot so Belgija, Francija in Nizozemska, poznajo sistem, kjer pacient storitev najprej plača sam, nato pa zahteva povračilo. Slovenija sicer ne spada v to skupino, a primer kaže, da se lahko podobno zgodi tudi tukaj. Pri povračilu stroškov zavarovalnica ne vrača nujno celotnega zneska, temveč znesek, ki ga določajo evropske uredbe in nacionalna zakonodaja. Če je storitev opravljena pri zasebniku ali če zavod oceni strošek po drugačnih tarifah, razliko krije zavarovanec sam.
Digitalizacija še v povojih
Mnoge uporabnike moti tudi sama fizična oblika kartice, ki nima magnetnega traku ali čipa za avtomatsko odčitavanje, kar dodatno otežuje delo zdravstvenemu osebju v tujini. Na HZZO pojasnjujejo, da sta izgled in funkcionalnost kartice predpisana na ravni Evropske unije in posamezne države tega ne morejo spreminjati. Rešitev vidijo v uvedbi digitalne evropske kartice, vendar ta projekt zahteva soglasje vseh držav članic in spremembo pravnih predpisov EU, zato do popolne digitalizacije verjetno ne bo prišlo prav kmalu.
Statistika sicer kaže, da je kartica v večini primerov koristna. HZZO je v preteklem letu za stroške zdravljenja svojih zavarovancev v tujini plačal več kot 9 milijonov evrov, pri čemer je povprečni strošek nujnega zdravljenja znašal 880 evrov. Tisti, ki naletijo na težave, pa morajo računati na dolgotrajne postopke povračil in možnost, da celotnega zneska nikoli ne bodo dobili nazaj.
