Na letališče sem šel nekoliko prezgodaj, a informacije o njihovem prihodu so se v zadnjih dneh spreminjale iz ure v uro, zato nisem želel presenečenj. Ugotovim, da imam še dovolj časa ter se ustavim ob cesti, kjer se začne letališka ograja. Sedim v avtu in opazujem osvetljeno prazno brniško letališče. Precej drugačna podoba od kabulskega, ki so ga zapustili pred več kot 24 urami.
Letalo Slovenske vojske s šestimi afganistanskimi potniki je že nekje blizu slovenskega zračnega prostora. Ko smo se pred tremi dnevi s taistim letalom vračali iz Istanbula, je bila njihova usoda še zelo negotova, saj se niso mogli prebiti do letališkega območja. Ves čas obiska v Turčiji smo bili v stiku z Urošem Lampretom (državni sekretar na ministrstvu za obrambo, op. a.), ki je skupaj z ekipo v domovini vodil evakuacijsko akcijo.
Doslej je veljalo, da je v Sloveniji en Andrej Šter, ki rešuje ljudi z vseh koncev sveta. Uroš Lampret z ekipo je dokazal, da imamo morda še kakšnega na zalogi.
Poskušam si predstavljati, o čem razmišljajo, medtem ko letalo v soju lune reže zrak proti brniškemu letališču. Za seboj so pustili vse, kar so imeli. So se odločili prav? Jim je žal, da so se pred leti odločili za sodelovanje in poskušali narediti boljši Afganistan - boljši tudi za obe drobni deklici, ki sedaj sedita v udobnih letalskih sedežih in se najbrž povsem ne zavedata dogajanja okoli njiju? Kaj jih čaka v novi domovini? Kaj bo s sorodniki in prijatelji, ki so ostali v Afganistanu?
Iz letala počasi pridejo potniki. Afganistanski sodelavec naših vojakov stopi na slovenska tla prvi, za roko se ga drži starejša hčerka. Nato sledijo še ostali družinski člani. Z Urošem jih pozdraviva, nato pa iz vrečke potegnem plišastega Disneyevega Plutona in ga ponudim mali deklici. Vzame ga, nato pa se stisne nazaj k očetu. Uroš je še pred pristankom obljubil, da bo kratek, saj so utrujeni od dolge poti. Povedal jim je, da so sedaj na varnem, da jim ni potrebno skrbeti. Slišim ga še, kako jim pove, da so oni prej več let pomagali nam, sedaj pa bomo mi pomagali njim … Nato pa mi pogled uide na deklico, ki s prestrašenimi očmi tesno k sebi privija plišasto igračo. Lea iz vojaške zdravstvene enote, ki jih je šla pričakat v Pariz, mi kasneje pove, da ji je sama kupila nekaj plišastih igrač in pobarvanke. Vse, kar ima ta mala deklica, je to. Ostalo so pustili za seboj. Vsak z zgolj eno vrečko ali torbo se vkrca v kombi in zapustimo letališče.
Naloga opravljena.
Nalogo, ki je je potekala zadnjih nekaj tednov v veliki negotovosti in razumljivo tudi tajnosti, je opravila ekipa številnih sodelavcev na ministrstvu za obrambo in v Slovenski vojski, pa tudi kolegov na naših predstavništvih v tujini ter pri tujih zaveznikih in partnerjih. Nekaterim, kot je dejal Uroš, se bomo zahvalili javno, nekaterim tega javno zaradi njihove varnosti ne moremo storiti.
Doslej je veljalo, da je v Sloveniji en Andrej Šter, ki rešuje ljudi z vseh koncev sveta. Uroš Lampret z ekipo je dokazal, da imamo morda še kakšnega na zalogi. Zato je na mestu zahvala veliki ekipi, ki je zadnje dni in tedne garala po cele dneve in tudi noči, da je bilo mogoče spisati zgornjo zgodbo.
Vesel in ponosen sem, da delam s takšno ekipo!
* zapis je bil sprva objavljen na družbenem omrežju Facebook
