Računsko sodišče je že pred dvemi leti in pol opozorilo na nesmotrno ureditev javnega cestnega potniškega prometa. Tudi v porevizijskem poročilu je zapisalo, da se slabo skrbi za davkoplačevalski denar, saj ministrstvo za infrastrukturo ni primerno preverilo, da koncesijske pogodbe ne omogočajo, "da koncesionar obračuna najvišje nadomestilo". Vzpostavljen ni bil niti primeren sistem za evidentiranje in zakonito sistematiziranje vseh avtobusnih linij. Že tedaj je bil obljubljen nov javni razpis. A tega do danes ni bilo. Na infrastrukturnem ministrstvu pod Alenko Bratušek obljubljajo, da ga bodo letos objavili, in sicer za vse linije v državi. Razpisnih pogojev in kriterijev pa ne bodo spreminjali, saj trdijo, da je področje ustrezno urejeno.
Trk pravic?
Damjan Volf, generalni sekretar konfederacije sindikatov – 90, v okviru katere deluje tudi sindikat voznikov avtobusov ponovi, da se prevoznike avtobusov obravnava kot drugorazredne delavce. V pogajanjih z delodajalci slišijo, da gre za sistemske probleme, ki se jih ne more urediti na ravni podjetij, saj bi ta bila nekonkurenčna. "Koncesija bi morala biti pogojena vsaj s pravico, da je človek skladno z zakonom plačan za opravljeno delo," spomni, da so delodajalci leta 2013 samovoljno nehali plačevati poklicno zavarovanje voznikom, ministrstvo za delo pa je delavcem reklo, da lahko gredo po pravico na sodišče. "Od države pričakujemo, da izpolni svoje dolžnosti – zagotovi vladavino prava in razlikuje med delodajalci, ki spoštujejo delovnopravno zakonodajo, in tistimi, ki le izkoriščajo delavce za večanje dobičkov," sindikalist opozori, da sistem sedaj nagrajuje delodajalce z najslabšimi praksami.
Na infrastrukturnem ministrstvu pristranskosti ne skrivajo. Pravijo, da so in bodo kriteriji za odvzem koncesije vezani zgolj na kršitve pri izvajanju dejavnosti. Najpomembneje je zagotoviti potnikom prevoz v skladu z voznimi redi. "Če bi koncesijo vezali na kakšno drugo, z zagotavljanjem rednih prevozov nepovezano kršitev, bi bilo to ogroženo," pojasnjujejo trk različnih pravic. "V konkretnem primeru imamo pravice delavcev iz delovnega razmerja in na drugi strani pravice celotne javnosti do javnega prevoza in s tem povezanih ustavnih pravic, kot je recimo pravica do čistega okolja. V takšnih primerih pravica, ki zajema več ljudi, velikokrat prevlada nad pravico posameznikov."
O drugačnem sosledju pravic in zaščit govori Matej Gabrovec, raziskovalec prometne geografije z geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC Sazu. Prepričan je, da bi moral biti predpogoj tudi na področju javnega potniškega prometa sistem, ki ščiti delavske pravice, tako da se "kršenje delavskih pravic učinkovito sankcionira, ob večjih in ponavljajočih se kršitvah pa bi se moralo podjetju prepovedati nadaljnje opravljanje dejavnosti, s čimer bi avtomatsko izgubilo tudi koncesijo". Tak sistem, doda, bi pomenil, da teh določil ne bi bilo treba posebej vključevati v koncesijsko pogodbo.
Omejeni trg kartelov
A odgovori ministrstva za infrastrukturo kažejo na širši problem. "Dva prevoznika-koncesionarja izvajata veliko večino kilometrov gospodarske javne službe javnega potniškega prometa," pojasnjujejo, da so možnosti nadomestitve koncesionarjev v primeru ugotovljenih kršitev in odvzema koncesij omejene. Hkrati jih skrbi, da bi "grožnja z odvzemom koncesije zaradi kršitve delovnopravne zakonodaje lahko pomenila tudi omejitev pravice delodajalca do ukrepanja proti zaposlenim v primeru disciplinskih kršitev". Sindikalist Damjan Volf odgovarja, da bi odgovornost države morala biti tudi odprava anomalij, ki so se tekom let pojavile. "A žal vidimo, da ni niti politične volje, kaj šele dejanskih korakov v tej smeri." To je potrdila tudi zadnja odločitev Agencije za varovanje konkurence, ki je ponovno izdala odločbo na podlagi programa prizanesljivosti. Tako je avtobusnim prevoznikom, ki so bili kaznovani zaradi kartelnega dogovarjanja leta 2010, kar je julija lani potrdilo upravno sodišče, tri milijonsko kazen odpisalo.
