Tako spremenljivo vreme, kot ga imamo te dni, je vreme za mavrice. Dež, oblaki, ki ne prekrivajo povsem neba, da skozi vrzeli lahko posije sonce. Idealno! Če je kaj lepega pri vremenu, je to mavrica. Najbrž ga ni človeka, ki se je ne bi razveselil. Ni vedno enako barvita, včasih so barve nekako vodene, lahko pa dobesedno zasijejo! Mavrica nam v bistvu pokaže, kakšne valovne dolžine sestavljajo "belo" sončno svetlobo, vidni del spektra te svetlobe. Saj vemo, da je vmes tudi ultravijolična (UV), ki pa je naše oko ne vidi. No, vidi posledice na naši koži, če se predolgo izpostavljamo soncu.
Mavrica je pojav, od katerega nimamo nič, razen da nas morda razveseli, da doživimo estetski užitek. Nobene koristi, niti škode. Morda je eden od pojavov, ki nas enako razveseli v otroštvu kot v zrelih letih ali v starosti. Z leti pogosto izgubimo tisto otroško radovednost, ki otrokom dela svet zanimiv, pester, toliko stvari je, ki jih je treba spoznati, preizkusiti, si zapomniti. Z leti pa kot da se utrudimo. "Aja, saj to pa poznam, ja, nič posebnega." In svet postaja vse bolj predvidljiv, zato morda nezanimiv, dolgočasen, a po drugi strani tudi bolj varen.
Odrasli verjetno vsaj malo zavidamo otrokom njihovo zvedavost, čudenje, veselje nad vsakdanjimi stvarmi, pojavi, ker jih to razveseljuje, jih dela bolj žive, živahne, zadovoljne. Nam pa je "že vse znano", zato nas niti ne zanima več prav dosti, nas ne vznemirja, nam, konec koncev, ne vzbuja več veselja. "Saj vem!" Ko imaš svoje otroke, te njihovi "zakaj" zabavajo, včasih se jih tudi naveličamo. A vsaj pri meni so vzbudili tudi malo nevoščljivosti, pravzaprav sem bil nad sabo kar malo razočaran, ker sem dobil občutek, da se ne znam več veseliti majhnih reči, da sem postal res zahteven, da me kaj začudi, pospeši moj miselni tok, da me zbudi iz enoličnosti vsakdana. Zdaj, ko imam vnuka, to doživljam še nekoliko drugače. No, kakor kdo, kdo drug bi pač zamahnil z roko in rekel "ah, otroci"! Meni pa je vnuk spet pognal misli v tek. Zakaj se mi zdijo nekatere stvari okoli sebe tako samoumevne, ker če to niso, postanejo zanimive ali vsaj vredne pozornosti.
Če začnemo gledati na življenje, ki se dogaja okoli nas, na stvari, pojave, ki nas spremljajo, vsaj z nekoliko bolj otroškimi očmi, ni več tako dolgočasno, predvidljivo, samoumevno. Morda nas bo kaj spet razveselilo kot mavrica, pa čeprav smo jo videli že mnogokrat in vemo že vnaprej, kakšna bo, in vemo, da nam ne bo prinesla čisto nič.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
