Pretekli teden je predstavil svojo prvo sezono kot umetniški vodja Drame SNG Maribor, zasnoval jo je na upanju. Makedonski režiser Aleksandar Popovski, letnik 1969, zadnjega četrt stoletja režira od Istanbula do Stockholma in Londona - pa po vsej nekdanji skupni domovini. Na slovenskih odrih je debitiral v Mariboru pred osemnajstimi leti z Don Kihotom, leto kasneje je sledila režija Drakule Dejana Dukovskega. Skoraj dve desetletji je že Slovenija njegov drugi gledališki dom. Teatra do zdaj še ni vodil, razen domačega Makedonskega narodnega v Skopju, a le pol leta. Politika ga je tedaj odstavila. Nomadski režiser je, pravi, v prihodnjem tednu bo v Budimpešti, Novem Sadu, Beogradu - pa v Mariboru seveda, kamor se je letos preselil z družino.
Najbolj mednarodno priznani makedonski dramatik Goran Stefanovski je bil častni gost EPK Maribor 2012. V intervjuju mi je dejal o vas kot svojem študentu, da mu je všeč, kako znate vsako žalostno sceno narediti smešno. In če imate smešno sceno, jo naredite otožno. Velik kompliment velikega mojstra?
"Goran me je naučil vseh velikih skrivnosti gledališča in drame. Razložil mi je strukturo drame na način, kot avtomehanik razstavi avto. Pripovedoval mi je zgodbe na posebej zapeljiv način. Njegove zgodbe so dišale po orientu, baklavah in čevapčičih na eni strani, po drugi strani pa v sebi nosile zvoke Londona, Beatlesov in kitarskih refrenov. Zadnja stvar, ki mi jo je povedal, je bila skrivnost za dolgo življenje, ki mu jo je zaupal njegov stric. Zjutraj vstaneš, se pogledaš v ogledalo in namigneš sam sebi nekaj v stilu, da zmoreš, da si močnejši od usode. Goran je bil moj gledališki oče. Tisti, ob katerem sem odrasel.
Zelo važno je, da spoštujemo tiste, ki so ustvarjali pred nami, pustili pečat. V teatru se naslanjamo eni na druge, na legende in mite, ki v bistvu ne obstajajo. Teater je najtesneje povezan z mitologijo. Ko sem prvič prišel v beograjski Atelje 212 in sem sedel z Danilom Bato Stojkovićem, Ljubom Tadićem, Draganom Nikolićem - velikimi igralci naših časov, s katerimi sem začel delati kot režiser - mi je to ogromno pomenilo. Naše zgodbe so mitološke in gledališča brez mitologije ni. Ustvarjajo jo bogovi ali padli bogovi, to so ljudje, ki so del tega miljeja."
Od 1 do 5
Ko naguglamo vaše ime, se nam kot prvi pokaže "vezist nogometnega kluba Skopje", vaš mlajši rojak?
"Vem. Zmeraj sem si želel biti nogometaš. Bila je opcija, poleg gledališča. Začel sem kot nogometaš."
Verjamete še vedno v moč gledališča v današnji družbi?
"Seveda verjamem. Vsi se borimo skupaj z gledališčem, s Sparom, z DM za publiko. Naša moč se meri po tem, koliko glasov je dobil nekdo, da je na primer prišel v Evropski parlament. Zakaj je teater pomemben za družbo? Odpira prostor, ki ga okupira ta neokapitalistični čas. Ampak brez nas je goli skelet, ni mesa, ni mišic. Glede na 20. stoletje se premalo premikamo. Premiki v začetku prejšnjega stoletja v medicini, znanosti so bili neverjetni, a prihajajo iz kulture. 21. stoletje se ne premika. Novi telefoni že in hitrost interneta, a to ni pravi premik."
Kaj pa razmerje metropola: provinca? Vsi veliki kulturni projekti so se dogajali zunaj prestolnic?
"To je fenomen, ki ne bo nikoli izginil, od pamtiveka funkcionira. Nekoč sem imel lep razgovor o tem z vašim bivšim predsednikom Kučanom. Če lokalpatriotizem ni sovražen, so možnosti neverjetne. Velika mesta so zakrčena, njihove možnosti so slabše, tesno jim je. Samo sovraštva, agresije in nacionalizma se moramo rešiti."
Zdaj ste Severni Makedonec, kaj vam pomeni nacionalna pripadnost?
"Na vprašanje, od kod prihajam, odgovarjam, da sem državljan Sveta. Zemljepisna opredelitev je čisti slučaj in ne dajem ji prevelikega pomena.Če se imenuješ Številka 1 ali Aleksandar, je vseeno. Moje delo, moje okolje, družina, prijatelji me delajo takega, kot sem. Nikoli me nihče ni spraševal, ali sem Makedonec, sem le dober ali slab režiser, prenašalec emocij. Je Jernej Lorenci dober režiser, ker je Slovenec in Mariborčan?"
Vaše mnenje o političnem teatru?
"Ko danes govorimo o političnem teatru, najpogosteje mislimo na njegovo obliko, ki ga definira. Agresivnost, mikrofoni in dosti nasilja. Ne me razumeti narobe, spoštujem vsako gledališko obliko, a občutek imam, da je publika utrujena te oblike. Mislim, da mora angažiranost najti drugačno pot do svoje publike, in to je nekaj, kar me zelo zanima."
