(IN MEMORIAM) Vojislav Bercko (1966-2023): Večerovec, ki je odlično razumel in razlagal svet

Pod oknom so vozili tanki, v zraku pa brneli helikopterji. Ne vem več, v katerem nadstropju nekega hotela v Kairu sva bila, kakšen kilometer peš od znamenitega trga Tahrir. Nagibal sem se prek okenske police in živčen, prestrašen, pravzaprav povsem iz sebe zrl na ulice, kjer se je temnilo. Vse manj ljudi je bilo, po njih so patruljirali plačani oboroženi pripadniki Mubarakovega režima. Vsake toliko so se slišali streli, poki. Vonj po demokraciji, ki ga je prinesla arabska pomlad januarja 2011, je počasi slabel. Avtokracija je spet vstajala po udarcih. Kontrarevolucija. Po medijih so se širile informacije, da Mubarakova klika išče in zajema tuje novinarje. Tuji diplomati so bežali iz države, turistov in poslovnežev že davno ni bilo več. Cel dan sva bila na terenu, med ljudmi. Vojislav je sedel na postelji, pestoval je odprt računalnik. Prižigal je novo cigareto. Cak. Hotel je bil prazen, le še neki portugalski novinar je ostal. In midva, v zadnjem nadstropju. Pobralo bi me od skrbi, kaj bo prinesla noč.

"Mali, vse bo okej. Nimava kaj. Usedi se, napiši svoj del zgodbe," se ga spomnim. Bil je hladnokrven, preudaren, vsaj vtis je dajal takšen. Tipkal je. Jaz sem nekaj časa še štel kroge po hotelski sobi, nato sem sedel k delu. Tišina. Samo zvok tankovskih gosenic, srhljiv občutek, kot da bo vojna, zdaj zdaj. "Vse je v Mariboru, ljudje bodo imeli kaj za brati, iz prve roke. Pridi, greva do recepcije pogledat. Valda imajo kakšno pivo v tej 'gužvi'," se je zarežal, da bi presekal zaskrbljeno vzdušje. Receptor, natakar, ki je edini ostal v stavbi, nama je postregel. Tri steklenice je dal na mizo. Nato je tudi on izginil. Hotelska vrata so bila zaklenjena, za njimi pa srhljive sence. Sredi pretresa zgodovine sva sedela in debatirala, o novinarstvu, ure in ure, o tem, kako nepredvidljiv postaja svet. Dela nam ne bo (z)manjkalo, je rekel. Še dan prej, ko sva bila na Tahrirju, se nama je zdelo, da demokracije v Egiptu ne more ustaviti nič več. A se je nekaj ur kasneje vse začelo obračati.

Bilo je v bistvu naključje, da sva na teren odšla skupaj; dan pred letom z Dunaja proti Kairu je eden od fotoreporterjev zbolel. "Greš zraven?" me je poklical. "Koliko časa imam, da se odločim?" In je odvrnil: "Eee, tri minute." Poklical sem po eni. "Grem." Brez njegovih izkušenj bi težko prišla že skozi vse kontrole, ki so zapirale pot v mesto. Mirno, mentorsko. "Ne ustraši se pušk, mitraljezov, samo mirno." Povsod so z njimi merili na avto, ki ga je vozil najin lokalec, nato pa skozi okna v naše glave. Vedno bom hvaležen za tisto šolo. V živo, na terenu. Ni bil film, četudi se mi danes, ko si vrtim te prizore, zdi, kot bi bil.

Večerovec, ekipni igralec

Vojislav Bercko - rojen je bil v Kopru 19. maja 1966, a nato brez dilem Mariborčan, tukaj je obiskoval osnovno šolo in Prvo gimnazijo - je bil eden prvih starejših kolegov na Večeru, s katerimi sem se kot mlad praktikant poleg mentorjev Milana Goloba in Mirka Lorencija spoznal. Tedaj je bil še urednik na črni kroniki. Kar je nas mlade, ki smo si zvedavo odstirali šele prve plasti poklica, navdušilo, so bili njegovo znanje, odnos, naklonjenost, kolegialnost, brezpogojno sprejemanje. Odstopil nam je svojo pisarno, ki je postala naše legendarno zatočišče, kjer smo ustvarjali, preživljali naše "novinarsko otroštvo". Imel nas je za mlado gardo, a za enakopravne člane kolektiva, ekipe. Bil je večerovec v najboljšem pomenu besede, ekipni igralec, odličen, izkušen novinar, ki je živel s poklicem. Pravzaprav najbrž ni moglo biti drugače, ta je zaznamoval, določil celo njegovo družino. Na Večeru so delali vsi, mati Zarja, oče Vojko, sestra Zvezdana, vsi so bili novinarji oziroma uredniki. Večerovka je bila svoj čas tudi njegova Barbi. Spomnim se, da je ob jutranjih debatah o tem, kako smo kaj naredili, z gotovostjo rekel, da je bilo nekaj dobro, če je dobil odziv od mame, nekdanje odgovorne urednice Večera. Pravil mi je, da je bila ona njegov "najhujši" bralec, najbolj pošten, neposreden kritik.

Kot vsak polnokrvni časnikar je imel svoje omizje. Prej v Rački pri Cirilu, nazadnje jutranje kofetkarsko v Upsu. Čeprav je bil družaben, prijeten, je bil v bistvu tudi precej samosvoj, individualen, kdaj celo rahlo čudaški, v dobrem smislu. Večer je bil njegov krog. Rejbanke, kratko pristriženi lasje, lederjakna, kdaj tudi ko je bilo zunaj pošteno vroče, leviske in bele teniske. Vžigalnik Zippo in cigareti Winston. Ja, imel je svoj slog. Heineken je pil, ko ta v Sloveniji še ni bil ravno v vsakem bifeju. Rad je imel muziko, rokenrol, vinilne plošče, dober zvok.

Rabite komentar?

Nikoli ni rinil v ospredje. Ni bil človek žarometov, zato je bila pisana beseda res njegov medij. Zato ni imel težav s tem, da je pomagal številnim generacijam novinarjev, jim odpiral časopisne strani, dal priložnost. Povedal je, kaj delajo dobro, kaj je bilo mimo. Nanj sem se vedno zanesel, nikoli ni pretiraval, histeriziral, ni ga odnašalo v senzacionalizem. Bil je pač profi. Tehtno je presojal novinarske situacije, dileme. Bil je eden tistih, ki se mu dobri teksti niso zdeli samoumevni, znal jih je prepoznati in pohvaliti. Sploh človeku na začetku karierne poti to veliko pomeni. Do sodelavcev je bil prijazen in spoštljiv. Svoje avtoritete ni gradil na funkcijah, v malih in večjih zajebancijah je znal biti zelo duhovit.

Ena težjih preizkušenj v zadnjem obdobju je bila za uredništvo epidemija covida-19, ko smo morali delo dobesedno čez noč preseliti v naše dnevne sobe, domače kabinete, za kuhinjske mize. Vojislav je bil eden redkih, ki je po dogovoru vsak dan prihajal v desk tudi med trdim lockdownom. Spet je bil tam, ko smo ga potrebovali. Tudi takrat me je kdaj stiskalo. Bomo izšli? Kako bomo vse oddelali? Smo v tej novi normalnosti vse prav predvideli? In sva se usedla. Če komu, sem njemu ob lastniških in drugih udarcih po novinarstvu, po hiši, ki jo je imel tako rad, povedal, da ne vem več, če še znam in zmorem, kaj razmišljam, česa me je groza. Vedno me je odvrnil od kakšnih radikalnejših misli, potez. Našel je pravo besedo, trezen premislek. Večeru le redko ni bil na voljo. Ko se je uredniški odbor mučil z razmisleki o uvodniku, komentarju, je mirno odvrnil: "Enkrat do poznega popoldneva mi javite, če rabite komentar." Naša rešilna mreža, nemalokrat. Veliko je namreč znal, vedel. Bil je na tekočem, pripravljen, znal je reagirati. A jasno mu je bilo, da piše za ljudi, zato je znal stvari ubesediti preprosto. Komentar in portret sta bila njegova najljubša žanra, poleg reportaže, ki je zaznamovala njegova zgodnejša novinarska leta. Bil je odličen pisec, rutiner, človek kilometrine. Četudi je sebi kdaj rekel "dinozaver" ali "stara šola", mu nove tehnologije niso delale nobenih težav. Na družbenih omrežjih se ni aktivno udejstvoval, jih je pa natančno spremljal.

Za šalo, a resen, ko je bilo treba

Z njim sva se največkrat med vsemi v naši ekipi slišala sredi noči. Ali je šlo za začetek kakšne vojne, uničujoč potres ali politični pretres. Odlično je poznal in pojasnjeval svet, tudi najbolj zapletene procese in geopolitične fenomene. Imel je zgodovinski spomin, njegova specialnost je bilo poglabljanje v avtoritarne režime in profile tamkajšnjih voditeljev: od Kim Jong Una prek Erdogana do Putina in Lukašenka. Izvrstno se je spoznal Bližnji vzhod, ki je bil na neki način njegov novinarski, malo pa tudi zasebni fetiš, pa Ameriko ... Rad in odlično je pisal od Trumpu in vseh spremljevalnih efektih novega političnega populizma. Pomemben del sveta je videl, prepotoval. EU se mu je zdela še najbolj ... v bistvu dolgočasna, skoraj prenormalna. Čeprav zadnja leta tega za EU ne moremo trditi več. Kot mlad novinar, skoraj začetnik je padel v slovensko osamosvojitveno vojno. Na Večer je v službo prišel tik pred njo, februarja 1991, za časnik pa je pisal že prej. Sprva je pomagal tudi kot fotoreporter. Kasneje je poročal tudi z balkanskih vojnih terenov in iz Izraela, njegov terenski soborec je bil običajno fotograf Sašo Bizjak. Spremljal je veliko volitev in drugih velikih dogodkov v tujini. Kot urednik se je najprej uveljavil na črni kroniki. Urejal je tudi lentovske strani v Večeru. Kasneje je presedlal v zunanjepolitično rubriko, sprva kot novinar, nato pa kot dolgoletni urednik. Ob smrti so nam sožalje poslali iz dunajske izpostave OZN. Združeni narodi stavijo na medije in novinarstvo, da bodo pomagali ljudem boljše razumeti svet, so zapisali. V Vojislavu so prepoznali te vrline. Cenili smo njegov profesionalizem, a tudi to, da je bil pozitivno naravnan in zabaven, pripravljen na šalo, a resen, ko je bilo potrebno, so še dodali. Dobro so ga opisali.

Vojislav je pisal do zadnjega, delal je še v začetku avgusta. Kolegom, ki so spremljali poplave, je pošiljal vzpodbudne in pohvalne esemese. Vedel je, kaj je delo v kriznih okoliščinah, na terenu. To je posebej cenil. Nato je odšel na dopust s tistimi, ki so mu bili najbližje. Odkar je izvedel za bolezen, s katero se je spoprijel odprto, pogumno in odločno, se je umaknil v njemu zadnja leta tako ljubo Morje pri Framu. Tam se je, otrok betona, kot se je vedno poimenoval, na novo našel. Ni bilo predaje, nikoli. Tisti ponedeljek, ko je moral v bolnišnico, mi je od tam napisal, da dobrih novic ta hip nima, a da se kmalu vrne.

***

Saj vsako jutro pogledam tja, proti Upsu, kjer si pil svojo kavo, prebiral časopise in pregledal omrežja. Ni te. Ko korakam proti desku, me še vedno rahlo stisne, čudno mi je, ker na konferenčnem klicu ni tvojega glasu. Zelo te pogrešam(o). Ker kdo bo rešil kakšen portret, uvodnik, analizo? Kdo nam bo pomagal tuhtati ob dilemah? Kdo bo sploh še razumel ta vse bolj blazni svet? Kdo bo mladim povedal, da znajo in zmorejo? Vojislav, kolega Denis se je od tebe poslovil z željo, da se udobno namestiš na vrh kakega visokega starega zidu, svetega ali ne, in se s heinekenom v roki tu in tam nasmehneš temu, kar bomo počeli v letih, ki so nam namenjena. Za leta, ki smo jih preživeli skupaj, smo hvaležni. In veseli, da si bil. Delali smo vse, kar smo lahko in kar smo znali, da bi ljudje brali dober časopis. To, vem, ti je bilo izjemno pomembno. Tudi zato se bomo trudili naprej.