Glej, mami, tega bi imel! So so bili eni najbolj pogosto izrečenih stavkov na sami Evropski pasji razstavi in okoli nje. Dnevno so namreč do in od celjskega sejmišča hodili ponosni lastniki s svojimi še bolj ponosnimi in poštirkanimi štirinožci; pogled, ki je kar kričal po tem, da bi kosmatinca vsaj malo pobožal. A ne tako hitro! Osnovni bonton v kinologiji je, da lastnika najprej vprašaš, ali ga smeš malce počohljati. In če slednji ne dovoli, ne pomeni, da je neprijazen, temveč da ga morda skrbi, da bi z dotikanjem na ljubljenčka prenesli kakšno bolezen. No, včasih pa tudi, da bi mu preveč skuštrali skrbno urejeno frizuro, kar bi sodniki hitro opazili.
Za najlepšega v svoji kategoriji se je v štirih dneh v Celju pomerilo več kot 17 tisoč ne le "evropskih", temveč "svetovnih" psov. Izbor je v marsičem podoben izboru misice ali mistra. Sodniki upoštevajo hojo, zato morajo psi z lastniki ali s hendlerji (ljudmi, ki se z vodenjem psov po razstavah poklicno ukvarjajo) v ringu najprej narediti nekaj krogov hitre hoje. Kot pri vsakem izboru najlepših, je potreben tudi primeren stas, pričeska, pa tudi vedenje. Ne odgovarjajo sicer na vprašanja o miru na svetu, s svojim karakterjem pa morajo vseeno prikazati svoj miroljuben značaj.
Igra čustev
Čakanje na to, da se bodo sodniku lahko predstavili v najlepši luči, mnogi izkoristijo za lepotni spanec, njihovi lastniki pa zato, da pregledajo konkurenco, se ozrejo za morebitnim ženinom/nevesto ali novim podmladkom, ter da odgovarjajo na vprašanja tistih obiskovalcev, ki so se zagledali v njihovega kužka. Tik pred vstopom v ring pa se začnejo resne priprave – da je vsaka dlaka na svojem mestu, je potrebno kar nekaj krtač, kdaj tudi navijalk ter svojevrstnih lakov za lase. Nekateri lastniki so teh priprav vešči, drugi s sabo pripeljejo pasje frizerje.
Sama prijavnina na tekmovanje je tako zelo majhen strošek v primerjavi z vsemi ostalimi, ki jih s sabo prinese sama razstava. Treba je prišteti še vsaj stroške bivanje in hrane, pa stroške potovanja; nekateri so s psom v Celje prišli iz Kitajske, Japonske, Brazilije, Kolumbije, Argentine ... Kaj potem lastnike vodi, da se razstav vseeno tako množično udeležujejo? "Čustva. To je igra čustev. Lastnik je pripravljen za psa vložiti marsikaj, kar nima cene. Dobra ocena psa je obenem nagrada za delo, ki ga vzreditelj vlaga v nego in razvoj psa vsa leta," pojasnjuje predsednik Kinološke zveze Slovenije Hari Arčon.
A tudi želja dobiti najlepšega in najbolj brezhibnega psa, ni kaprica. V kinologiji se trudijo, da psi z morebitnimi hibami izločijo iz vzreje. Le tako lahko dobijo zagotovilo za zdrave mladičke, ki novemu lastniku ne prinašajo dodatnih veterinarskih stroškov ter srčnih bolečin, ko vidijo, da pes trpi in mu le težko pomagajo, pravi Arčon. „Ne tisti, ki švercajo pse preko meje, temveč slovenski vzreditelji, ki živijo v Sloveniji, ki imajo ime in priimek, definitivno kvalitetno skrbijo za pse. Mi, kot Kinološka zveza Slovenije, ki smo odgovorni za izdajanje rodovnikov, imamo tudi vzrejne referente, ki pregledajo vsako leglo, pogoje bivanja, zdravje matere in da mladiči živijo kvalitetno. Ker to je najbolj pomemben faktor. Nesmiselno je delati neke vrhunske paritvene kombinacije, če mladiči ne živijo kvalitetno prenatalno in natalno obdobje.“ Prav zato je tako pomembno, kje mladiča kupite, nadaljuje. „Večkrat kdo kupi psa od prekupčevalca psa za 500 evrov, ker je malo bolj poceni, ker rodovnika ne rabi. Potem pa ima ta pes drisko, se ne razvija, pelješ ga k veterinarju, dobi infuzije, problemi se kar vrstijo. Zdaj si predstavljajte, da s takim psom živite 12, 13 let. In vam razpada od začetka. In vi to gledate in trpite. Nikoli več ne boste imeli psa, ker vam bo tako hudo, ker se boste sami tako čustveno razpadli. Pa smo spet pri igri čustev.“
Cene in popularnost
Čustva igrajo veliko vlogo tudi pri oddaji mladička. Ker lastnika vedno skrbi, ali bodo novi lastniki kos potrebam novega družinskega člana. Ga bodo razumeli, se z njim ukvarjali? „Največji stres za vsakega lastnika je, da vidi psa, ki ni srečen,“ dodaja sogovornik. A zakaj so potem rodovniški psi tako dragi, je včasih slišati kritike. Ravno zaradi tega, ker se za starše in mladiče rodovniških psov primerno skrbi. Tudi tako, da imajo lahko le enkrat na leto leglo. Na splošno pa velja še, da so cene mladičkov manjših pasem višje enostavno zato, ker imajo manjše pasme manj mladičkov v leglu. Določene tudi samo po enega ali dva.
Kaj pa sogovornik, ki še vedno stavi na tradicionalne nemške ovčarje, pravi o tem, katere pasme so najbolj priljubljene? „Popularnost se spreminja z življenjskimi navadami, življenjskim stilom. Včasih, ko smo imeli več časa za naravo, urejanje okolice, smo imeli večje pse okoli hiše, zdaj imamo manjše. Še zmeraj so med priljubljenimi ovčarske pasme, prinašalci in manjše pasme.“ Skratka, težko vprašanje. Ker na svetu je okoli 470 pasem psov, kar okoli 400 pa jih je bilo videti tudi v Celju.
Italija daleč pred nami
Trend imeti psa je v Sloveniji (kot tudi drugod) najbolj poskočil v času korone, sedaj se, sodeč po novih vpisih psov v rodovno knjigo, ponovno umirja. Ne povsod. „V Italiji je več psov kot prebivalcev. Italija ima 220 tisoč vpisanih rodovnikov na letni ravni. V Evropi so definitivno številka ena. Slovenija se giba med 4000 in 4500 vpisi v rodovnik letno, kar pomeni 17 odstotkov od vpisanih psov v centralni register psov.“ Pes vsekakor postaja sopotnik svojih lastnikov, a slednji ga, kljub temu, da promoviramo zeleno destinacijo, ne morejo povsod vzeti s sabo, izpostavlja Arčon. „Če ti v Italiji v restavraciji rečejo, da pes ne sme notri, pokličeš 113, pride policija in ga jih kaznuje. Nihče, z izjemo kakšnih muzejev, ti ne sme zavrniti psa. Tu smo še res daleč. Imamo stroge zakone, milijon nekih zaščit, debat v parlamentu, da je pes čuteče bitje, ampak psa pa ne smeš peljati niti v hotel.“
K sreči lastniki psov pogostokrat na razstave potujejo z avtodomi ali pa si za namestitev izberejo kmečki turizem namesto osmega nadstropja v hotelu. A vseeno bo stvari tudi na tem področju potrebno urediti, poudarja.