Dijaški dom Ivana Cankarja (DIC) je na družbenih omrežjih objavil skupno izjavo svojih dijakov po četrtkovem uničujočem požaru, v katerem je bilo poškodovanih 11 mladostnikov. Njihovo izjavo povzemamo v celoti.
Spoštovani!
Kot zdaj že vsi vemo, se je v dijaškem domu Ivana Cankarja zgodil požar, ki je ogrozil življenja mnogih mladoletnih oseb. Slednji je nastal na ekološkem otoku v košu za baterije na hodniku v prvem nadstropju. Ogenj je sicer zajel zgolj prvo in drugo nadstropje drugega stopnišča, vendar so v dimu ostali ujeti tudi tisti, ki so se zbudili šele, ko so slišali prestrašene krike sovrstnikov, saj požarnega alarma dijaški dom nima. Prav tako požarnih stopnic, ki bi zagotavljale možnost evakuacije vsem, ni.
Veseli smo, da stvar ni ostala skrita in da se o njej poroča, vendar smo opazili, da se pod objavami nahaja zaskrbljujoča količina komentarjev, ki krivdo vali na dijake. Avtorji le-teh so v skoraj vseh primerih odrasle osebe, od katerih pričakujemo primeren odnos in način komunikacije. Tudi, če posamezniki niso zmožni empatije, prosimo, naj se zamislijo in ranljive komentarje izbrišejo. Ponovno poudarjamo - za požar ni bila odgovorna "pijana in zadrogirana mladina". Prav tako do požara ni prišlo, ker bi katerikoli od dijakov kadil v notranjosti stavbe. Prepričani smo, da so naši dijaki dokazali svojo požrtvovalnost in pogum s poskusom omejitve požara ter pomoči poškodovanim sovrstnikom, četudi je njihov trud s strani medijev in odgovornih ignoriran.
Tudi avtorja zapisa, da je bil za požar odgovoren Palestinec, strogo obsojamo in nagovarjamo k premisleku. Naša nesreča ni tvoja priložnost za širjenje političnih idej, sploh pa ne takih, ki so sovražne do drugih etničnih skupin in ali nam-drugačnim. Nesrečo kot je ta, moramo izkoristiti kot priložnost za učenje in zbliževanje, ki je v današnji individualistični družbi nadvse pomembno.
Želimo si izpostaviti tudi, da nas je hladen odziv uradnih oseb prizadel. Dijaki ne bi smeli čutiti krivde zaradi dogodka ali pa se počutiti kot še ena domača naloga za staro gospodo, ki bi bila raje kjerkoli drugje kot tukaj z nami in nam v pomoč. Tudi to, da se ob podajanju izjave takoj spuščamo v samoobrambo z branjem zakonodaje, se nam zdi neprimerno in brezčutno. Samo zato, ker zakonodaja alarmov in ostalih pripomočkov za požarno varnost ne zavezuje, še ne pomeni, da jih je prepovedano imeti. To, da so gasilni aparati skriti za zavesami, ki so tam iz zgolj dekorativnega razloga, je skregano z zdravim razumom. Vse, kar dijaki prejmemo v znanje o požarni varnosti v DIC-u, je kratek sprehod ven v prvem letniku. Dijaki, ki trenutno bivajo tu, se požarne vaje ne spomnijo.
Prizadevamo si, da se situacija vzame skrajno resno in da se jo ureja tudi na zakonodajnem nivoju, ki je - kot smo že ugotovili - petdeset let za časom. Ne moremo si privoščiti, da bi se kaj takega ponovilo. Zato naprošamo vse, ki imate v svojih rokah dovolj moči, da nam pomagate, saj se na nas pogosto gleda kot na otroke in ostajamo neslišani.
Zahvaljujemo se varnostniku Silvu, ki je pomagal pri evakuaciji. Zahvaljujemo se gasilcem, reševalcem, policistom in civilni zaščiti za vestno opravljanje svojega dela. Zahvaljujemo se zaposlenim dijaškega doma Ivana Cankarja, ki so pomagali na jutro nesreče in bodo pomagali s prenovo. Predvsem pa se zahvaljujemo našim sovrstnikom, dijakom stavbe A, ki so sredi noči odstopili svoje jogije, blazine, odeje in oblačila ter poskrbeli za vodo, čaj in prigrizke. Hvala.
Dijaki DIC-a vas v teh težkih trenutkih prosimo za strpnost in sočutje.
DICarji
