
Razširjanje koronavirusa in samoizolacija pri ljudeh povzročata strah in stres. Psihologinja mag. Mia Bone pojasnjuje, da je tesnoba oziroma anksioznost, ki se lahko stopnjuje do paničnega napada, povezana z občutkom, da ne moremo nadzorovati okoliščin, v katerih se znajdemo. "Trenutni razvoj dogodkov, kjer se okoliščine spreminjajo iz dneva v dan, ta občutek nagovarja in krepi. Ker je za celoten svet koronavirus nekaj novega in ker še nimamo razvitega standardiziranega odziva, nas je strah bolj kot pri prehladu ali gripi ali okrevanju po srčni kapi. Tesnoba je povezana s psihološkim občutkom varnosti, kar pomeni, da je svet, v katerem bivamo, za nas predvidljiv. Danes je naš svet zaradi koronavirusa predvidljiv precej manj, saj se vsak dan zbudimo v višje številke in nove ukrepe. Zato se občutek psihološke varnosti znižuje in pojavljajo se dvomi, strahovi, tesnoba in panika. Vsak dan se oblikuje nova družbena realnost, kar seveda ljudi bega," razlaga strokovnjakinja.
Povsem sprejemljivo je, da si dovolimo priznati občutke tesnobe
Soočanje s tesnobo in strahom v času, ko so tedni, morda celo meseci pred nami nepredvidljivi, je nadvse neprijeten, ljudje v tem času zaradi izolacije tudi težje poiščejo strokovno pomoč. Mia Bone svetuje, kako si lahko stiske nekoliko olajšamo kar sami: "Moj najpreprostejši nasvet - poleg tega, da upoštevamo navodila zdravnikov - v trenutku, ko se pojavi panika, je, da se vprašamo, kaj imam lahko zdaj, ko stvari nimamo pod nadzorom, pod nadzorom.

Pomanjkanje informacij zapolnimo sami, praviloma z najbolj črnimi scenariji
Mia Bone v pogovoru pove, da kar nekaj klientov, s katerimi redno dela, izpostavlja dodatno nelagodje in strah zaradi virusa. "Ko začnemo strukturirano raziskovati strah, se zgodi uvid, kako je vse skupaj novo in za moderne družbe nenavadno, kar pripelje do zaključka, da preprosto nimamo strategije za reševanje trenutne situacije. To seveda poganja strah in nelagodje." Kot pravi, v moderni družbi ves čas krepimo ugodje, to pomeni, kako čim hitreje zmanjšati bolečino, kako zaščititi otroke, kako na čim lažji način shujšati … "Morda so ti primeri za marsikoga lahko smešni ali absurdni, vendar posredno kažejo na stanje duha v moderni družbi. In to je: kako čim hitreje do ugodja. Koronavirus psihološko predstavlja kar nekaj elementov, ki jih v vsakodnevnem življenju ne srečujemo pogosto: neznano področje, nevarnosti ne vidimo takoj (virus je neviden) in trenutno še nimamo učinkovite rešitve. Zato pomanjkanje informacij in izkušenj (tj. 'praznino') zapolnimo sami, praviloma z najbolj črnimi scenariji. Tako se pojavi tesnoba in stalno razmišljanje o tem, kaj se nam lahko zgodi."

Domača karantena bo potekala v treh fazah
Psihologinja mag. Mia Bone opozarja, da je v tednih, ko so ljudje doma, pomemben predvsem urnik oziroma struktura, kjer načrtujemo dejavnosti oziroma dolg dan razdelimo v različne enote: kdaj bomo delali in kdaj bomo čas preživljali skupaj. Oba dela naj bosta bolj podrobno določena, svetuje. "V enoti, ko delamo, je potrebno načrtovati dejavnosti za odrasle in otroke, v enoti, ko čas preživljamo skupaj, naj bodo določene dejavnosti skupne, določen čas pa naj je namenjen vsakemu posamezniku (tj. da se lahko umaknemo in v miru beremo, otrokom pa omogočimo, da se igrajo sami), kar podpira potrebo po zasebnosti in avtonomiji. Prav tako je pomembno, da poskrbimo za osnove, ker so prav osnove tiste, ki jih pogosto spregledamo kot temelje mentalnega zdravja. To pomeni, da poskrbimo za redne obroke, za gibanje (na youtube lahko najdemo super vadbe za doma) in da omejimo nezdrave nevade (npr. kajenje in uživanje alkohola). Dobro je, da pokličemo prijatelje in z njimi poklepetamo, si izmenjamo dobre ideje in se bodrimo."
Kako in s čim animirati otroke?
Psihologinja mag. Mia Bone pravi, da so trenutne razmere naša kolektivna realnost, zato je otroke potrebno vključiti v dogajanje in jim ga pojasniti skladno z njihovo starostjo. "Otroci, ki so starejši od 4 let, lahko že zelo dobro razumejo pojasnila, da je potrebno biti previdnejši, in preprosto razlago, kaj se dogaja. Če jim v posebnih okoliščinah, kot je na primer poplava, znamo razložiti pojav, potem je odgovornost vsakega starša, da otrokom pove, kaj se dogaja in kaj se od njih pričakuje. Bodimo potpežljivi, da jih opozarjamo na čistočo (tj. umivanje rok in kašljanje/kihanje v komolec, kar zmorejo že otroci od 3. leta dalje) in najdemo načine, ki so za njih zabavni (umivanje rok s prepevanjem pesmice)."
Otroci po dolgotrajnem gledanju televizije postanejo hiperaktivni
Ko smo z otroki doma, je pomembna struktura, zato razdelimo dan na učenje in zabavo. "Ker se otroci radi gibljejo oziroma je to njihova osnovna potreba, tudi doma (lahko tudi v manjšem stanovanju) poskrbimo za fizično aktivnost: lahko delamo počepe, se skrivamo, skačemo na mestu. Na splošno pa velja, da se izogibajte pretiranemu gledanju televizije, saj se vam bo morda zdelo, da imate mir, vendar bodo otroci po dolgotrajnem gledanju televizije postali hiperaktivni. Zato bodite ustvarjalni in najdite pravo ravnovesje med delom in prostim časom, obveznostmi in kakovostnim preživljanjem skupnega časa."
Strah je nevaren, ko se začnemo odzivati neracionalno
Vrnimo se k strahu. Je njegovo širjenje lahko nevarno? Psihologinja pravi, da je ta lahko nevaren, ko se začnemo odzivati neracionalno, kar bi v konkretni situaciji pomenilo, da smo nestrpni, imamo predsodke in sodimo tiste, ki so zboleli. "Danes kihanje ali kašljanje v družbi pomeni, da smo lahko tarča nesramnih komentarjev. Še kakšen mesec nazaj smo spregledali tudi tiste, ki so kihali ali kašljali tako, da niso dali roke pred usta. Danes tudi roka privabi neprijazne poglede, saj smo se naučili, da kihamo in kašljamo v komolec. Krizne situacije pustijo negativen pečat na kolektivni ravni, hkrati pa je to priložnost, da se še bolj povežemo in si pomagamo, da se zavemo, da smo vsi v enakem položaju in da je kolektivno sočutje boljše orodje kot kolektivna panika. To pa seveda zahteva, da se aktivno opominjamo, da lahko prispevamo. Seveda pa začnimo pri sebi."

Pogosto si rečemo, kaj vse bi, če bi imeli čas. Zdaj ga imamo
Ob koncu še nasvet: "Poskusimo prisluhniti, saj bodo tisti, ki jih je strah, imeli priložnost svoj strah zaznati in ga ubesediti. Že prej sem omenila, kako se strah in tesnoba zmanjšata, ko si le-to dovolimo zaznati. Predvsem poslušajmo in potem sočutno preidimo v aktivnost. Če samo govorimo, to seveda ne bo dovolj. Pozovite tistega, ki ga je strah, k temu, kaj lahko stori, in mu pomagajte pri tem, da bo svojo idejo res lahko realiziral. Bodite v stiku, uporabite telefon ali videoklic, osredotočeni bodite na tisto, kar daje smisel. Mirnost krepimo z občutkom varnosti, zato se (virtualno, tako da uporabite sodobno tehnologijo) obkrožite z ljudmi, ki vam krepijo občutek varnosti, in delajte tisto, kar vas pomirja." Mia Bone pravi, da je ta karantena super priložnost za trening notranjega miru. "Ne bo lahko, ampak lahko se naučimo sproščeno unovčiti ves ta čas, ki smo ga dobili s karanteno. Samo pomislite, kako pogosto si rečemo, kaj vse bi, če bi imeli čas. Zdaj ga imamo in ga dobro unovčimo."