Vsebino omogoča Novartis
Diabetična retinopatija je pozni zaplet sladkorne bolezni, ki lahko pomembno vpliva na kvaliteto življenja bolnikov s sladkorno boleznijo. Diabetično retinopatijo ima približno tretjina bolnikov s sladkorno boleznijo, izmed njih pa ima približno tretjina na očesnem ozadju spremembe, ki resno ogrožajo vid. Po dvajsetih letih trajanja sladkorne bolezni ima skoraj vsak bolnik tudi diabetično retinopatijo. Najpomembnejši dejavniki tveganja za nastanek diabetične retinopatije so trajanje sladkorne bolezni, kronična hiperglikemija, arterijska hipertenzija in hiperlipidemija.
Diabetični makularni edem
Ena od sprememb, ki resno ogrožajo vid, je diabetični makularni edem. Nastane lahko v katerikoli fazi razvoja diabetične retinopatije. Podatki o pojavnosti diabetičnega makularnega edema pri bolnikih s sladkorno boleznijo se v literaturi nekoliko razlikujejo, gibljejo se okrog 7%. O diabetičnem makularnem edemu govorimo, ko so znaki diabetične retinopatije prisotni v področju rumene pege ali makule, to je v tistem delu mrežnice, ki je ključen za dobro vidno ostrino. Zaradi prizadetosti drobnih žilic, ki postanejo bolj prepustne, se pojavi oteklina oziroma edem v makuli, posledično pa se poslabša vid. Simptomi bolnikov z diabetičnim makularnim edemom so meglen vid (poslabšanje vidne ostrine), slabše zaznavanje barv, slabše zaznavanje kontrastov, popačena slika, lahko tudi temna lisa v centru vidnega polja.
Poleg diabetičnega makularnega edema vid ogroža tudi napredovala stopnja diabetične retinopatije, pri kateri so prisotne neovaskularizacije – novostvorjene žilice, ki zlahka zakrvavijo in se brazgotinijo, posledično pa se vid poslabša zaradi krvavitve v notranjost očesa ali zaradi odstopa mrežnice.
Presejalni pregledi
S presejalnimi pregledi bolnikov s sladkorno boleznijo in z ustreznim ter pravočasnim zdravljenjem diabetične retinopatije lahko za več kot 90 % zmanjšamo tveganje za hudo okvaro vida.
Prvi presejalni pregled očesnega ozadja, ki zajema določitev vidne ostrine in fotografiranje očesnega ozadja, zagotovimo vsakemu bolniku z na novo odkrito sladkorno boleznijo tipa 2 v dveh mesecih, vsakemu bolniku s tipom 1 pa ko je star 10 let, v začetku pubertete ali 2–5 let po postavitvi diagnoze. Presejalni pregledi s pomočjo fotografiranja očesnega ozadja se lahko izvajajo že v dobro opremljeni diabetološki ambulanti, fotografije očesnega ozadja pa pregleda očesni zdravnik. Če ta oceni, da je zaradi sprememb, vidnih na fotografijah, potreben natančnejši pregled, bolnika naroči na očesni pregled, ki zajema določitev najboljše vidne ostrine z optično korekcijo, merjenje očesnega tlaka, pregled sprednjih očesnih delov z biomikroskopom, pregled očesnega zakotja in pregled očesnega ozadja pri široki zenici. Pogostnost kontrolnih pregledov je odvisna od sprememb, ki so prisotne na očesnem ozadju, ob nenadnem poslabšanju vida pa je potreben pregled čimprej. Ob pregledu v očesni ambulanti za natančnejšo oceno očesnega stanja po potrebi uporabimo še dodatne preiskave: fluoresceinsko angiografijo, optično koherenčno tomografijo (OCT) in ultrazvok. Fluoresceinska angiografija je preiskava, pri kateri slikamo očesno ozadje s pomočjo kontrastnega sredstva fluoresceina. Omogoča nam natančnejšo oceno prizadetosti žilja mrežnice – prikaže nam morebitno povečano prepustnost žilja ter prisotnost oziroma obseg ishemije. OCT je preiskava, ki nam prikaže prečni prerez skozi mrežnico rumene pege in s tem omogoča natančnejšo oceno makularnega edema. Ultrazvok je ključnega pomena za ugotavljanje morebitnega odstopa mrežnice, ko očesno ozadje ni pregledno npr. zaradi krvavitve v steklovino ali sive mrene.
Zdravljenje
Namen zdravljenja diabetične retinopatije je preprečiti napredovanje diabetične retinopatije in s tem poslabšanje vida. Z uporabo zdravil lahko vid tudi izboljšamo. V obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo je ključnega pomena dobra glikemična kontrola, urejenost krvnega tlaka, zdravljenje hiperlipidemije in morebitnih drugih dejavnikov tveganja za razvoj in napredovanje diabetične retinopatije. Očesno zdravljenje zajema lasersko zdravljenje, zdravljenje z zdravili in operacijo – vitrektomijo. Za zdravljenje diabetičnega makularnega edema najpogosteje uporabljamo zdravila. Na razpolago imamo več zdravil. Zdravljenje običajno začnemo z enim od bioloških zdravil – zaviralcev VEGF (VEGF = vascular endothelial growth factor; žilni endotelijski rastni dejavnik). Zaviralce VEGF s pomočjo injekcije vbrizgamo v notranjost očesa. Injekcije ponavljamo v mesečnih ali daljših časovnih intervalih, odvisno od stanja in odziva diabetičnega makularnega edema na zdravljenje. V nekaterih primerih diabetični makularni edem zdravimo tudi s kortikosteroidi v obliki majhnega vsadka, ki ga injiciramo v notranjost očesa. Zdravljenje z zdravili ponavljamo, dokler ne dosežemo stabilizacije stanja in maksimalnega izboljšanja vida. Po potrebi zdravljenje ponovno uvedemo, če se stanje ponovno poslabša, zato so redni kontrolni pregledi potrebni tudi po zaključenem zdravljenju.
