Vedeti je treba, da živčevje nadzoruje vse aspekte spolnosti, zato tudi ni presenečenje, da bolezni živčnega sistema nanjo vplivajo. Tovrstne okvare so za bolnike težke in boleče. Pri okvarah hrbtenjače in perifernih živcev gre prvenstveno za motnje spolnega odziva, pri okvarah možganov pa tudi za motnjo spolne želje, ki je lahko zmanjšana, v nekaterih primerih pa celo povečana. Obenem pa pri pacientih navadno ni prizadeta "vsa spolnost" ampak njeni posamezni deli. Konkretno: ohranjena je zmožnost erekcije, težko pa pride do orgazma. Spolnost zanje ostaja pomanjkljiva in polna nepredvidljivosti.
Zdravega človeka morda začudi, da ljudi ob nastopu bolezni (če ta torej ni prirojena), misel na spolnost sploh vznemirja. Hoja in premikanje sta vendar toliko pomembnejši, boste rekli. Odziv na spremembo življenja je še najbolje raziskan pri populaciji s poškodbo hrbtenjače, pravi nevrolog. Največkrat gre za mlade ljudi, ki ob poškodbi iz aktivnega življenja "padejo" v invalidnost, "V zgodnjem obdobju po poškodbi praviloma prevladuje tragično občutenje glede nezmožnosti hoje, poškodovancu in okolici je to najbolj na umu. Raziskave pa kažejo, da relativno kmalu pride do trenutka, ko jih odsotnost hoje ne moti tako zelo, kot jih moti to, da imajo mokro in smrdeče spodnje perilo – oziroma morajo na najrazličnejše načine skrbeti za uravnavanje odvajanja, in da ne morejo normalno spolno živeti," pojasni Vodušek. Zmožnost premikanja je mogoče vsaj delno nadomestiti, druge omenjene motnje pa je največkrat težje rehabilitirati. Situacija je drugačna pri živčnomišičnih bolnikih. Ti so lahko glede zmožnosti gibanja (rok in nog) zelo prizadeti, na drugi strani pa imajo normalne želje in zmožnosti glede spolnosti. Težavo jim predstavlja predvsem iskanje partnerja. "V kolikor ni druge sreče, v mnogih okoljih obstaja možnost, da spolni delavci in delavke takim bolnikom pomagajo pri zadovoljitvi potreb. Na Nizozemskem so imeli celo s strani zavarovanja možnost, da so invalidi v določeni meri pokrili te stroške. To je za nas bolj anekdota, drugod pa dejansko razmišljajo bolj odprto. Kar je v protestantski kulturi lažje kot v katoliški," dodaja sogovornik.
Kaj pa razlike med spoloma? Kar se tiče nevroloških bolezni imajo lahko motnje eni in drugi, podobno pa oboji o tem tudi neradi spregovorijo. "Dejstvo pa je, da je, žal, dosti več raziskav delanih na področju moške spolnosti. Delno je verjetno krivo to, da je pri moškem problem erekcije pereč in pogost; farmacevtska industrija je vedela, da bo zdravilo proti motnji erekcije prineslo milijarde dobička. Raziskave pač mora nekdo financirati," iskreno pojasnjuje nevrolog. S spolnimi motnjami se prvenstveno sicer ukvarjajo seksologi (ki jih je v Sloveniji malo), urologi, ginekologi in določeni psihiatri; problem vseh, ki pacientom pri rehabilitaciji pomagajo, pa je tudi v tem, da oboleli o spolnih motnjah neradi spregovorijo. Obenem si pacienti pogosto ne zamišljajo, da je razlog za tovrstne motnje iskati tudi v njihovi osnovni nevrološki bolezni. "Tako nevrološki pacienti, ki vidijo predvsem splošnega zdravnika in nevrologa, ostajajo tiho," poudarja Vodušek.
Spodbudno je, da je danes možnosti zdravljenja več kot nekoč. Prvi korak pa je zmerom pogovor, saj molk bolečino le še poglablja. Na zdravniku je, da za take debate ustvari ustrezne pogoje; na pacientu pa, da zbere notranjo moč in se izpove. Vse za začne pri besedi. Zato - pogumno.
