(TEST) Dacia sandero: precej avtomobila za sprejemljiv denar

Verjetno je slovenski avtomobilski odnos do romunske Dacie in dacij še vedno nekoliko zadržan, morda celo omalovažujoč. Sandero stepway v novi izvedbi je dokaz, da se tam na vzhodu stvari hitro in temeljito spreminjajo.

Barva naredi marsikaj, če nič drugega vsaj to, da je sandero stepway v zlato oranžni (atacama) - in te barve so zadnje čase priljubljene - veliko bolj izrazit in opazen. Ugajajo ozka maska, v motno črnino obarvane plastične obrobe koles, srebrni zadnji difuzor in podobno. Stepway spada po avtomobilski klasifikaciji med križance, zato niti ne preseneča, da je od tal oddaljen malenkost več kot 20 centimetrov (!) in da ga je v dolžino za nekaj skromnih centimetrov več kot slovenskega avtomobilskega prvaka zadnjih dvajset, trideset let, torej "hišnega" clia. Podoba se je posrečila, sandero stepway zanesljivo ni nikakršen črni raček vzhodnoevropske avtomobilske produkcije.

Znotraj se oranžna zunanjost nadaljuje vsaj z oranžnim šivom sedežev, z oranžnimi obrobami zračnikov in nasploh je okolje kar šik, nič ceneno kot morda še nedavno. Ugaja marsikaj: dokaj dobra prednja sedeža in nekaj višje sedenje, več kot solidno sedenje tudi zadaj tako za višje kot za malo razsežnejše, v prtljažniku, ki ob gabaritih ne more biti nekaj izjemnega, je celo nekaj kljukic za obešanje prtljage (del prostora mu zanesljivo vzame rezervoar za LPG, a o tem malo kasneje), spodobna preglednost nazaj, zelo uporaben predalček za odlaganje telefona, nič problematična ergonomija in še kaj. In vendar zmoreš najti kakšno malenkost oziroma podrobnost, ki dokazuje, da bi lahko bil stepway sem in tja nekoliko bolj dodelan. Ampak tisto, kar bi moralo najbolj šteti, je pogon, pravzaprav ekonomičnost pogona in posledično vožnja oziroma vozne lastnosti.

Sandero stepway z oznako Eco-G 100 je dvoživka. Trivaljnik gre bodisi na bencin bodisi na utekočinjen naftni plin ali LPG. Preklapljanje med enim in drugim pogonom je samodejno, tako rekoč neobčutno. Voznik lahko s pritiskom na stikalo na levi spodnji strani volana tudi izbira način vožnje oziroma pogona. Zmogljivosti so na strani bencina, saj je stepway tedaj nekoliko odzivnejši, hitrejši, ampak zato je tudi poraba nekaj večja, recimo za vsaj 10 odstotkov. Toda razliko zmore prepoznati res tankočuten voznik, če sploh.

Poraba LPG je torej malo večja, je pa izpust CO2 skromnejši, kar bi vendarle moralo šteti. Ekonomika? Ob povprečni porabi 10 litrov LPG je mogoče prevoziti okoli 400 kilometrov, pri čemer je stal liter plina v času preskusa natančno 66,5 centa, liter 95-oktanskega bencina pa 1,24 evra. To pomeni, da je plinskih 100 kilometrov stalo 6,5 evra, bencinskih ob povprečni porabi 7,6 litra pa skoraj 9,5 evra. Razlika je občutna, kar bi moralo imeti v razredu, v katerem se vozi stepway, in upoštevaje, da skoraj zanesljivo nagovarja publiko, ki ne more ali noče veliko investirati v avtomobilsko pločevino, velik ali celo odločilen pomen. Na plin ali na bencin, stepway zmore z enim samim polnjenjem obeh rezervoarjev prevoziti nekako 1000 kilometrov, pa vozniku pri tem ni treba biti ovira na cesti. In tudi cena ni adut, ki bi ga moral skrivati v rokavu.

Pod črto: veliko avtomobila za zelo soliden denar. Stepway je dobra kupčija.