0,1 odstotka

Dejstva so precej znana in nesporna, čeprav lanska ali sem in tja celo predlanska: neposredno in posredno je v avtomobilski dejavnosti v državah EU zaposlenih skoraj 14 milijonov ljudi ali več kot šest odstotkov vseh zaposlenih. Predlani je bil izvoz vozil iz EU vreden 138,6 milijarde evrov, uvoz 48,3 milijarde evrov, kar pomeni, da je bilo plusa za več kot 90 milijard evrov. V zgolj petnajstih državah, starih članicah EU, je avtomobilska dejavnost v proračune držav EU prispevala 413 milijard evrov.
Evropska avtomobilska industrija je barometer, ki ga pozorno opazuje politika, saj je od njenega zdravja v veliki meri odvisno počutje velikega dela gospodarstva. Lani je prodaja avtomobilske pločevine v EU komaj zlezla čez ničlo, pri čemer ni ostalo neopaženo, da je bila med največjimi zelo zadržana najbolj avtomobilska država stare celine, torej Nemčija. Ta se je še najbolj očitno znašla na zelo spolzkem terenu: na eni strani kruh, ki ga daje avtomobilska industrija, na drugi čist zrak oziroma zdravo okolje. Nasprotje ne bi moglo biti večje, predvsem pa težko rešljivo. Toda to je znak, da je nujen zasuk v prihodnji strategiji avtomobilske industrije, ki mora upoštevati (morda) precej boleče spoznanje: avto je prinesel udobno mobilnost, hkrati pa izstavil račun, ki ga bo treba plačati. In ne le v Nemčiji.
Evropska avtomobilska industrija je – kolikokrat je bilo to že zapisano?! –, pred velikimi, skoraj usodnimi izzivi. Če hoče ostati konkurenčna, mora investirati, če hoče investirati, mora zaslužiti. Precej začaran krog. Utegne pa biti še bolj začaran, če bodo poteze obilno spodbujene z morda všečno, a precej kratkovidno politiko, ki jo pooseblja naš dragi The Donald na oni strani Atlantika. V tem je morda tudi bistvo problema, pa ne le avtomobilske industrije: zahteva po vedno večjih zaslužkih črni prihodnost sveta, ki si noče nastaviti ogledala. Ko ali če si ga bo, bi si moral z iskrenim veseljem priznati: res smo lahko zadovoljni, zrasli smo za 0,1 odstotka!