Ženska, ki si vzame čas zase, se ima rada

Skrb zase in preživljati čas s samim seboj ni prav nič sebično, pravzaprav je osnova za pravo ravnovesje v življenju. Je ključ do splošnega dobrega počutja in dobrih medosebnih odnosov. Če si bomo vzele čas zase, bomo lažje premagovale vsakdanje izzive, se soočale s stresom in družinskimi obveznostmi. S hobiji bomo spodbujale osebno rast, ustvarjalnost in občutek neodvisnosti. In če se bomo znale sprostiti, bodo tudi naš pogled na svet veliko bolj optimističen. Naučile se bomo postavljati meje, prav tako bomo tudi pravočasno prepoznale znake izčrpanosti in izgorelosti.

O tem, zakaj si je tako pomembno vzeti čas zase, smo se pogovarjali s Sabino Košmrl Kaučič, profesorico biologije in filozofije, mamo treh otrok, vlogerko, predavateljico, govornico, pisateljico, avtorico priročnika Srčni učitelj in utemeljiteljico tečajev Magičnost življenja, na katerih lahko spoznate orodja, metode in tehnike za opolnomočenje.

Ženske ves čas žongliramo

Dosledna skrb zase je nujnost, je prevzemanje odgovornosti za svoje zdravje in počutje, že takoj na začetku pogovora poudari Sabina Košmrl Kaučič. »Ko znamo dobro poskrbeti zase, smo najboljši zgled svojim otrokom in največji doprinos družini, družbi in svetu. Ženske smo tako ponosne, ko žongliramo z več področji hkrati. Ko znamo biti mame, žene, prijateljice, poslovne ženske. A če tega ne uravnotežimo s počitkom in sprostitvijo, se zgaramo in takrat nam noben dosežek ne pomeni veliko. Tudi naša okolica nas kljub vloženemu trudu ne ceni dovolj. Hecno: ko dajemo vse in iztrošimo še zadnje atome moči v želji, da bomo končno vredne, pomembne in dobre, pravzaprav s tem izražamo, da se ne cenimo dovolj – in svet nam to odzrcali.« V takih trenutkih se nam zazdi, da bolj, ko se trudimo, manj nam uspeva. »Ko pa ne pristajamo več na žrtvovanje same sebe, ko se vzljubimo in vzljubimo svoje življenje, nam to ljubezen vrača,« o pomembnosti ljubezen do sebe razlaga avtorica priročnika Srčni učitelj. Ko telo kliče po odmoru, ne sezite po kavi, poslušajte svoje potrebe. »Žal se ne slišimo tako dolgo, dokler nas na silo ne ustavijo bolezen, sitnosti v družini ali kaj podobnega. Ko se naučimo biti mirne, a učinkovite, neustrašne in organizirane, vidimo stvari jasneje in na našem urniku se pojavi čas ZAME. Upamo si spustiti kakšno 'zlato priložnost' ali 'nujni opravek' in v prvi vrsti sebi usmerjati veter v jadra. Takrat si damo priložnost, da zares začutimo, po čem hrepenimo, kaj je tisto, kar nam napolnilo baterije. O tem bom govorila tudi v četrtek, 21. decembra, na brezplačnem webinarju, kjer bomo zelo konkretno usvajali preverjena orodja, metode in tehnike za kreiranje fantastičnega 2024.«

Spusti, dopusti in se povezuj

Včasih si ženske zaradi premalo poguma in občutka krivde težko vzamejo čas zase, še posebno mame, ki imajo zelo majhne ali več otrok, še težje je to za mame z otroki s posebnimi potrebami. »Mnoge še vedno nosimo v sebi mantro 'za vse sem sama', ki ji brezpogojno verjamemo in ne pomislimo, kako bi lahko vključevale druge, da bi se nekoliko razbremenile,« spomni utemeljiteljica tečajev Magičnost življenja. »Pritožujemo se, a hkrati stvari ne spustimo zares, ker nas poganja podzavestni program 'preobremenjena sem, a vse moram opraviti sama'. Če poprosimo za pomoč, to ne pomeni, da smo šibke ali premalo sposobne, ampak da se cenimo in nismo pripravljene svojega dragocenega življenja preživeti v diru. Želimo ga užiti in dihati s polnimi pljuči.« Znani afriški pregovor pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Danes se je to skoraj že izgubilo, otroka vzgajata le starša, kar je veliko breme zanju in tudi za otroka. »Družine so kot samozadostni otočki, ki se ne povezujejo. Zato je praznični čas idealen, da nekaj tega začnemo vnašati v svoje življenje in urnik. Spuščanja, dopuščanja in povezovanja, pa tudi magičnosti, ki temu vedno sledi.«

Več ko si sama s seboj, boljši so odnosi z drugimi

Čeprav se morda sliši protislovno, pa lahko čas, ki si ga vzamemo zase, pripomore k boljšim odnosom z drugimi. »Če smo v nenehnem pogonu, se ne slišimo več, ne zmoremo več unikatno sijati. Ljudje nas začnejo pogrešati, pa čeprav smo v istem prostoru. Naša luč je zadušena. Ko pa si globoko odpočijemo in se sprostimo, pridemo v stik s seboj in šele takrat smo sposobni globokih stikov z drugimi.« Šele ko imamo občutek avtonomije in neodvisnosti, lahko zgradimo boljše odnose s partnerjem, otroki in prijatelji. Takrat lahko tudi spoznamo, da za srečo in radost ne potrebujemo materialnih stvari in potrditev drugih. Pravzaprav nam je prav pehanje za stvarmi, denarjem in uspehom preprečevalo ujeti srečo in radost. »Ko nehamo slepo slediti sodobni družbi, ki nas spodbuja, naj polnimo le lastne žepe, razširimo srce in dlani, začnemo tako dajati kot prejemati in skupaj gradimo lepši svet.«