Še preden je prejšnji konec tedna v Grand hotelu Union izvedbo Šnitkejevega Koncerta za klavir in godala s prebiranjem izbranih delov besedila iz romana Grobovi in junaki Ernesta Sabata dopolnil slavni ameriški igralec John Malkovich, je festivalsko dogajanje zaznamoval duh romskega glasbenega izročila oziroma ognjevitih madžarskih plesov.
Opereta Kneginja čardaša, štiri večere uprizorjena v ljubljanski operni hiši v sodelovanju Zagrebškega mestnega gledališča komedija in Orkestra SNG Opera in Balet Ljubljana, kljub všečnim melodijam, barviti kostumografiji ter lahkotno obarvani zgodbi o ljubezenskih težavah kabaretne pevke in potomca ugledne knežje družine ni požela večjega navdušenja. Morda tudi zaradi jezikovne prepreke, saj je bilo najbolj znano delo Emmericha Kalmana, ki ga poznamo v dobrem slovenskem prevodu, izvedeno v hrvaškem jeziku s skopimi slovenskimi in angleškimi nadnapisi.
Postavitev v režiji Ivana Lea Lema (ogled v torek, 12. julija) je v prvem dejanju delovala precej razpuščeno. Žgečkljivi vrvež v budimpeškem kabaretnem gledališču je bil sicer razgiban, a brez prave enovitosti. Instrumentalna podlaga – orkester je načeloma zanesljivo vodil Veseljko Barešić - je občasno preglasila pevce, nekajkrat je bilo čutiti ritmično negotovost. Posamezne replike zbora (posebno pri dekletih) so bile okorne, mestoma ceneno vulgarne in preveč agresivne. Uvodni nastop Sandre Bagarić kot Silve Varescu je bil premalo izrazit, saj kljub vizualni atraktivnosti glasovno ni prepričala (iztrošenost ali utrujenost?). Vesela druščina pod vodstvom Adalberta Turnerja kot dobrodušno zaščitniškega Ferija (zelo prepričljiv igralski zaključek prvega dejanja) in komično karikirajočega Dražena Bratulića kot Bonija (najboljša dikcija in vsestranska pevsko-igralska odrska prisotnost) je zadovoljila pričakovanja.
Drugo dejanje je popravilo vtis
Drugo, bolj uglajeno dejanje, ki temelji na razčiščevanju ljubezenskih tegob Silve, Edvina, Bonija in Stasi pod budnim očesom Edvinovih staršev, je popravilo vtis. Vsi protagonisti so v intimnejših scenah delovali bolj suvereno (in razumljivo), še najbolj Vlatka Burić Dujmović kot razvajeno ukazovalna Stasi, ki je vnesla prijetno osvežitev in se lepo dopolnjevala z Bratulićem. Tudi Bagarićeva je bila tokrat prepričljivejša tako v zaigranem spogledovanju z Bonijem kot zamerljivem poigravanju z Ervinom, ki ga je Đani Stipeničev upodobil zgledno rutinirano. Nedim Prohić je bil simpatičen Knez Leopold Maria s tipičnimi avstro-ogrskimi brki in stanu primerno uglajenostjo, prav tako Dubravka Ostojić kot njegova ukazovalno vzvišena soproga Anhilta. Pograjati velja le tokratni nastop plesnega ansambla, saj se je eden izmed plesalcev prav boleče spopadal z valčkom.
V celoti premalo všečno
Tretje dejanje z vsebinskim poudarkom na razkritju identitete Edvinove mame in s tem povezanim blagoslovom njegove sporne veze s Silvo je izzvenelo v skladu s pričakovanji, pri čemer so, tako kot že v drugem dejanju, učinkovito delovali dopolnjujoči stranski liki (lakaj, receptor). Če ob vsem skupaj odmislimo nekaj tehničnih pomanjkljivosti (ne najbolj posrečena menjava scene, neuspešno "lovljenje" protagonistov s svetlobnim snopom), tokratna izvedba Kneginje čardaša žal ni izkoristila celotnega potenciala gledalcem všečne burleskne operete z znanimi napevi.
Vražji goslač ni razočaral
Pravi melos in temperament madžarskih melodij pa je v sredo pričaral Roby Lakatos s svojo petčlansko skupino. Vročekrvni glasbenik, ki se ga je upravičeno prijel vzdevek vražji goslač, ni le odličen violinist, temveč mojster improvizacije, avtor aranžmajev in skladatelj. Njegov repertoar je razpet med romskim izročilom in jazzom, v skladu z njegovima vzornikoma, kitaristom in skladateljem Djangom Reinhardtom in jazz violinistom Stéphanom Grapellijem. Bolj petične obiskovalce bi teoretično lahko zmotila zamenjava prizorišča koncerta s predvidenega avditorija Križank v preddverje (število prodanih vstopnic), saj so bili s tem morda prikrajšani za boljši pogled na nastopajoče, a resnici na ljubo se je dvorišče izkazalo za zelo primerno. Manjše število gledalcev je skoraj v celoti napolnilo prostor, pred pročelje notranjega vhoda postavljen oder pa je deloval dovolj prikladno, da je ob polnih zvokih instrumentov pričaral ustrezno intimno vzdušje.
Lakatos je večer pričel z lastno skladbo Alliance s prepoznavnim jazzovskim pridihom, v kateri so se s posameznimi solističnimi vložki predstavili preostali člani zasedbe: Kálmán Cséki mlajši na klavirju (sin prejšnjega pianista, kot je pojasnil Lakatos), kitarist Lászlo Balogh (sin prejšnjega čembalista), kontrabasist Lászlo Csorosz Lisztes (iz Bruslja), budimpeški cimbalist Jenő Lisztes in Lászlo Bóni na drugi violini. Sledili so Valse Trsiste madžarskega skladatelja F. Vecseyja (v katerem je Lakatos uigrano muziciral s pianistom), ponarodeli Dve kitari I. Vasiljeva, otožni tango Oblivion A. Piazzolle, ekspresivni Stari valček I. O. Dunaevskega (ki je prvič razvnel občinstvo, da je pričelo ploskati v ritmu), pa Boulangerjev Mesečev čardaš z daljšo mojstrsko pasažo na cimbalah in avtorski SK Paraphrase.
Vratolomna improvizacija
Nato so si preostali člani malce oddahnili ob samostojnem nastopu cimbalista Lisztesa, pred katerim je Lakatos opozoril, da je v programu sicer vedno napovedan sloviti Čmrljev let Rimski-Korsakova, a da se nikoli natančno ne ve, kaj bo kolega v resnici odigral. Vratolomna improvizacija na instrument, na katerega glasbenik s kladivci udarja po napetih žicah, je bila upravičeno deležna spontanega navdušenja. V nadaljevanju smo prisluhnili še eni skladbi argentinskega velikana Astorja Piazzolle, v kateri so lirično temo na violini nežno spremljali zvoki klavirja, Čardašu italijanskega skladatelja Vittoria Montija ter Škrjančku romunskega violinista in skladatelja G. Ginicuja, ki se je končal v vrtoglavem finalu. Po burnem aplavzu so nastopajoči z dodatkom še enkrat demonstrirali svoje glasbene sposobnosti, še posebej Lakatos z izjemnim poigravanjem na violini, ki se je pred udarnim skupinskim zaključkom končalo v violinskem ptičjemu žvrgolenju – skoraj povsem tako kot pred petimi leti, ko je prvič nastopil v Križankah. Vsekakor večer, ki je ponudil vrhunsko interpretacijo skladb s prepoznavnim etničnim pridihom.
