A zdaj je drugačno leto, najprej je koronavirus vzel gledalce, nato je Zlata lisica spet pobegnila od doma. Da so se ljudje, ki so itak že naveličani pogledov na blatno Pohorje, ko bi moralo biti pokrito z belo odejo, ponovno začeli spraševati, ali je še sploh smiselno, da se Maribor trudi obdržati največjo žensko tekmovanje v alpskem smučanju v Sloveniji. In ob pogledu na termometer in skozi okno proti Snežnem stadionu je, ko se je vreme v trenutku zasukalo na zimo, še več skeptikov, ker je težje razumeti, zakaj je Lisica morala zaiti na Gorenjsko.
No, najprej se mi zdi, da s(m)o naveličani tega, da se še sploh kdo za kaj potrudi, ker v časih, ko smo ujeti med štiri stene ter nam ob smiselnih in še več nesmiselnih preventivnih covid ukrepih v nedogled nalagajo, da moramo še malo potrpeti, ljudje izgubili upanje in željo se za kaj boriti ter spremeniti na boljše. In če jih je težko doumeti, jih je še težje sprejeti in dosledno upoštevati.
V športu tako na horuk, na pamet, kot to spremljamo v širšem družbenem življenju, ne gre. Športna sfera, vsaj tista željna uspeha, se je v prvem valu epidemije učila, zavihala rokave in v covid mehurčkih živi naprej. In ker se je na srečo Slovenija prepustila določenim mednarodnim tokovom, lahko Planica, Zlata lisica, Pokal Vitranc in drugi živijo naprej. V težjih, manj stabilnih okoljih, kot tempirana bomba, a koga to danes briga? Ko pa se le še delimo, smo za ali proti, ko gledamo zgolj, kaj se splača in kaj ne.
Je pa na drugi strani res, da bi bilo pametno za Zlato lisico nekaj storiti, da ostane ne le slovenski ponos, pač pa tudi mariborski. Jo posodobiti, predrugačiti, poiskati novo lokacijo, tehnološko rešitev, karkoli, da se desetletja garanja, odrekanja in konec koncev tudi veselja, ne sesujejo v prah. Ker ta mariborski biser, smučarska eksotika, je ljudem zlezla pod kožo, pa če jo imajo radi ali jo sovražijo. Vsak ima neki spomin iz mladosti, se spomni, kaj je počel, kje stal, ko so v mesto ob Dravi zavile lisičke iz Švedske, Italije, Francije ...
In koliko močnih blagovnih znamk, ki so povezane z identiteto mesta in ljudi v njem, še ima Maribor? Ni jih, da bi se jim odrekali kar tako, ali pač? Toda branikovci tega ne bodo zmogli sami, bo moral kdo pristopiti. A za razmišljanja bo čas po nedelji, zdaj je za lisičke, za navijanje! Da bodo naše spet veselo skakljale naokrog. V sezoni, ko jim ne gre najboljše, spodbudo še toliko bolj potrebujejo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
