Včasih se v šolskih klopeh pišejo zgodbe, ki bi si zaslužile filmsko upodobitev. Ena takšnih prihaja iz sosednje Hrvaške. Mislav Kuleš, profesor v eni izmed zagrebških osnovnih šol, je postal pravi heroj v očeh staršev in učencev, potem ko je prevzel razred, nad katerim so mnogi že obupali.
V Osnovni šoli dr. Anteja Starčevića je 8. b veljal za "črno ovco". Učitelji so se pritoževali, starši so bili zaskrbljeni, govorilo se je o konfliktih in nespoštovanju pravil. Ko je Kuleš prišel kot zamenjava, so ga pričakala številna opozorila. A ni se dal, odločil se je narediti po svoje. "Ne zanima me, kaj sem slišal o tem razredu. Začenjamo znova," jim je dejal prvi dan.
Kuleš poudarja, da ga trači ne zanimajo in da si mnenje o ljudeh ustvarja sam. Ko so njegovi učenci v telovadnici brcali žogo v steno in kršili pravila, ni takoj posegel po kazni. Namesto tega se je z njimi usedel in se pogovoril. Ko so otroci dojeli, da je profesor na njihovi strani in da jih dejansko posluša, so se prenehali upirati.
Podpisali so pogodbo
Ena izmed najbolj zanimivih metod, ki jih uporablja ta karizmatični učitelj, je tako imenovana "pogodba dobrih namenov". Gre za dokument, ki ga podpišejo on, učenci in starši. Cilj ni birokracija, temveč vizualizacija odgovornosti. Učenci tako črno na belem vidijo, kaj se od njih pričakuje in kaj lahko oni pričakujejo od učitelja.
Poleg tega Kuleš verjame v moč pogovora. Ne le o snovi, ampak o življenju. Z učenci se pogovarja na hodnikih, vpraša jih, kako so preživeli dan in kaj jih zanima. Prepričan je, da se s tem gradi odnos, ki je ključen za učenje. Če se otrok počuti videnega in slišanega, pogosto izgine tudi potreba po iskanju pozornosti z neprimernim vedenjem. Pedagoške ukrepe in ukore vidi kot neučinkovite, saj sami po sebi ne rešujejo vzroka težav.
Kuleš se je dotaknil tudi sodobnih pritiskov, s katerimi se soočajo najstniki. Opaža, da so otroci preobremenjeni z obveznostmi in da tehnologija pogosto nadomešča prisotnost staršev. A še bolj ga skrbi obsedenost z ocenami in lažnimi ideali.
Ima tudi jasno stališče o današnjem svetu, v katerem si vsi želijo postati spletni vplivneži. Otrokom brez dlake na jeziku pove, da je to pogosto lažno življenje. "Najpomembneje je, da najdejo tisto, kar jih osrečuje," pravi. Zanj petice niso merilo. "Otroci, ki dobivajo trojke, se pogosto počutijo neumne. Treba jim je razložiti, da je najpomembneje dati vse od sebe. Živimo v družbi, ki preveč meri vrednost s številom petic, a to ni prava mera," opozarja.
