Umetnostna galerija Maribor v svojih depojih hrani umetniška dela slovenskih likovnih umetnic in umetnikov s področja slikarstva, kiparstva, risbe, grafike, fotografije, ilustracije in videa. To dopolnjujejo še knjige umetnika in prostorske postavitve. Skupaj več kot 5000 umetniških del, so prešteli v UGM.
Ker zbirka zaradi pomanjkanja prostora ni stalno na ogled, jo predstavljajo občasno. In sicer tako, da jo aktualizirajo in predstavijo v novi luči in drugačnem kontekstu. Tak pogled gledalcu ne omogoča zmeraj poglobljenega pogleda v razvoj slovenske likovne umetnosti 20. in 21. stoletja, ponuja pa "svež, drugačen in avtorski pogled". V preteklih letih so v želji po specifičnem avtorskem pogledu k sodelovanju povabili zunanja kustosa: leta 2009 dr. Tomaža Brejca za razstavo Poletje in leta 2014 dr. Nadjo Gnamuš za razstavo 60! Panorama ob šestdesetletnici UGM. Tokratna postavitev je ponovno delo "hišne" kustosinje, Andreje Borin, ki je pred dvema letoma odkrila (ne nacionalno, temveč mednarodno) zbirko sodobne umetnosti 49 Nord 6 Est - Frac Lorraine v Metzu in zaznala v njej dela, ki na različne načine korespondirajo z nekaterimi iz zbirke UGM. Opomba: vsa na razstavo uvrščena dela slovenskih umetnikov niso del zbirke UGM, "a vanjo sodijo in so v programu prihodnjih pridobitev".
Brisanje navideznih ovir
Zbirka 49 Nord 6 Est - Frac Lorraine posebno pozornost posveča delu umetnic ter neklasičnim, nematerialnim vidikom sodobne umetnosti. Veliko del v zbirki in tudi na razstavi v UGM je "protokolarnih", kar pomeni, da jih umetnik ne materializira sam, temveč pošlje "protokol", "navodilo", kako naj se na primer na tla nariše krog s kredo ali bel kvadrat na belo steno ... "Raznoliki ustvar- jalni pristopi, ki so jih oblikovala različna časovna obdobja in teritoriji, se dotikajo drug drugega na številne načine. Razstava ne odgovarja na vprašanja, temveč razširja umestitev umetniških del, odpira prostor novega doživljanja in ponuja možnost za razmislek in poglobitev. Bri- še navidezne ovire jezika, prostora in časa ter se usmerja na univerzalne vidike umetniškega sporočila," pravi kustosinja razstave Andreja Borin.
Sopostavitve dveh ali več avtorjev oziroma del so prostorsko ločene (po dvoranah in kotičkih galerije) in poimenovane (tematski, stilni, tehnološki ključ). V razstavo vstopimo (v avli in na stopnišču) z argentinsko-francoskim avtorjem Davidom Lamelasom in Markom Pogačnikom, ki vabita gledalca "k občutenju lastne prisotnosti".
V prvem nadstropju se najprej soočimo s podobami minevanja: poljsko-francoski umetnik Roman Opalka in Ludvik Pandur se s svojimi izginjajočimi lastnimi podobami dotikata vprašanj časa, minljivosti, metamorfoze in preseganja fizičnega, v fotografijah Francoza Patricka Faigenbauma in Stojana Kerblerja pa se v močnem, osebnem dialogu srečajo (propadajoča oziroma v propadajočih palačah vztrajajoča) italijanska aristokracija in prebivalci Haloz, daleč in v blatu.
Odpiranje nepredvidenih povezav
Álvaro Barrios in Simona Šuc - njun prostor je galerijska viteška dvorana - uporabljata osnovni element (list oziroma krog), ki ga množita, sestavljata in nizata do celote, pa naj je ta konceptualni model ali slikarsko vizija.
Četudi smo obhod zaključili v dvorani, ne gre za pravi finale.
"Razstava se na nobeni točki ne zaključuje, prej bi lahko rekli, da se z vsako temo na novo zaokrožuje v novo celoto. Zanimivo je opazovati, kako se znotraj različnih tem odpirajo povezave, ki niso bile predvidene, in kako na več mestih vznikajo nekakšni prostori prehodov, ki omogočajo premik v doživetju in zaznavanju," ugotavlja kustosinja. In še, da dialogi med samimi deli razširjajo domet posameznega dela, ustvarjajo nove kontekste in nove možnosti razumevanja, dialogi z gledalcem pa odpirajo možnost neposredne izkušnje različnih realnosti, poetik in sporočil.
