Večer angleških balad je daleč onkraj običajnega kánona evropske umetniške glasbe, še več, je onkraj običajnih sporedov koncertov tako imenovane stare glasbe. Prenos tovrstnega repertoarja v sodobni čas je tvegano početje. Najprej zato, ker v času nastanka ni izviral iz želje po estetskem užitku, ki ga je intelektualni eliti 16. in 17. stoletja zadovoljevala sodobna posvetna in sakralna umetniška glasba in ki bi ga lahko enostavno ponudili tudi današnjemu poslušalcu. Bil je odziv na splet raznorodnih nalog, ki so bile tesno povezane s predstavnostnim svetom tedanjega časa. Nastajal je kot popularna urbana glasba svojega časa, ki je nemalokrat postala tudi pomembno orodje politične propagande ali satire. Šele kasneje so nekatera dela ponarodela in se zlila z anonimno tradicijsko glasbo Britanskega otočja in angleško govorečih kolonij.
Znašli so se pred težko nalogo
Izvajalci so bili pred težko nalogo, kako stoletja mlajšemu, tujejezičnemu občinstvu daljne srednjeevropske dežele predstaviti glasbo v času in prostoru oddaljenega sveta brez pomembne izgube njene sporočilnosti. Prva posrečena odločitev je bila sama izbira izvajanih skladb. Njihova besedila nagovarjajo predvsem občečloveške teme, kot so uslišana in neuslišana ljubezen, prevarana in razočarana ljubezen, ali zgodovinske dogodke, ki zmorejo služiti kot univerzalno veljaven zgled posledic moralnega ali nemoralnega ravnanja. Zato so aktualna tudi za današnjega poslušalca.
Bistveno pa je k razumevanju izvajanih del prispevala odlična dikcija izvajalcev, ki je - kljub malce preveč radodarni akustiki minoritske cerkve - omogočala jasno razumljivost besedil. To se zdi še nekako samoumevno za Angleža Timothyja Leigha Evansa, je pa brez dvoma dosežek izrednega formata za lutnjar in vodjo ansambla Joela Frederiksena, čigar materni jezik ni angleščina. In nikakor ne nazadnje: pomemben ključ za razumevanje je bila tudi odlično pripravljena programska knjižica z izvirnimi besedili in njihovimi informativnimi prevodi, ki sta jih prispevala Domen Marinčič in Barbara Tišler.
Ob dostopnosti semantične sporočilnosti balad je drugače zaživela tudi njihova na prvi pogled morda nekoliko stereotipna glasbena plat. Prvotno preprosto, enodimenzionalno glasbeno gradivo so izvajalci spletli v sicer renesančno umerjeno, a vseeno barvno raznoliko prejo ritmov, harmonij in zvočnih barv. Te so bile vedno diskretno zadržane in niso nikoli ogrozile primata glasu kot nosilca temeljne sporočilnosti. Oba glavna vokalista, Joel Frederiksen in Timothy Leigh Evans, sta svojo nalogo opravila izjemno. Njuno glasovno zadržano, pretežno na raven govora omejeno petje jima je omogočalo pretanjeno fraziranje in oblikovanje drobnih artikulacijskih poudarkov, s katerimi so starodavne melodije polno zaživele v svoji nekdanji podobi.
Intelektualno privlačno razvedrilo
Člani spremljevalnega instrumentalnega ansambla so njun prispevek podprli s pisano paleto zvočnih barv, vsaj mestoma pa so se v izvajanje vključili tudi kot vokalisti. Pri tem je bil najbolj opazen Sven Schwannberger, ki ni prispeval le kot lutnjar, ampak je zvočno paleto obogatil tudi kot falzetist. Polnozvočno melanholični zvok različnih glasbil iz družine viol, ki so zazvenela pod rokami Domna Marinčiča, je izvajani glasbi dal svojstveno spevnost, ki je zvok brenkal - ob vsem izjemnem mojstrstvu izvajalcev - ne bi mogel povsem posnemati. Axel Wolf je s svojo teorbo prispeval trden temelj prosojnim zvočnim zgradbam münchenskega ansambla, Pierre Rigopoulos pa s tolkali diskreten ritmični impulz, ki je pomembno osenčil njihovo glasbeno oblikovanost.
Koncertni večer, ki se je sprva zdel konceptualno vprašljiv ali vsaj težaven podvig, se je sprevrgel v kar prehitro minevajoče minute intelektualno privlačnega razvedrila. Mojstrska zasnova in izvedba članov ansambla Phoenix je opozorila na globoke skupne temelje, ki povezujejo evropsko glasbo različnih obdobij in ki - ustrezno upoštevani in predstavljeni - omogočajo, da glasba preteklih stoletij znova zaživi v svoji polni sporočilnosti.
